Ko se odločiš uporabiti svobodno voljo, ki ti je bila dana ob rojstvu, in ugotoviš, da si sam kreator svoje realnosti … Takrat začneš zares živeti.

Že odkar pomnim, je bilo izražanje skozi umetnost zame zelo pomembno. Risala in slikala sem tudi, ko sem imela pri šestih letih v mavcu obe roki hkrati. V času pubertete so bili moji šolski zvezki bolj polni risbic kot pa zapiskov snovi. Pogosto sem slišala, da zelo lepo rišem, da sem zelo ustvarjalna in rojena s talentom, a vzporedno sem iz zunanjega sveta konstantno prejemala udarce v stilu “nisi dovolj dobra”, “kot umetnik ne moreš uspeti”, “uči se in izberi bolj primeren poklic”. Moja samokritičnost je podlegla negativnim pritiskom in na tem področju sem začela ignorirati svoje srce. Srce, ki je vedno želelo le ustvarjati in se izražati.

Za risanje in slikanje se nisem nikoli formalno šolala. Po končani gimnaziji sem se mučila na različnih fakultetah in bila vedno bolj nesrečna. Voljo do življenja mi je vrnila vključitev v mladinsko delo, kjer se je moja kreativna narava začela zopet prebujati. V mladinskem delu sem pridobila ogromno izkušenj, organizirala in pomagala sem pri veliko projektih, tudi mednarodnih. Najpomembnejši ugotovitvi, ki sem ju izkusila z delom v mladinskem centru, sta: vsak lahko doseže ogromno, če si tega res želi, in vsak ima svobodno voljo odločiti se, kaj mu pomeni uspeh ter kakšen način življenja bo na podlagi tega izbral. Bila sem močnejša, a še vedno pod vplivom kolektivnega strahu. Svet se mi je še vedno zdel krut, umazan, nepošten … Hotela sem se umiriti, pa se nisem znala. Meditacija, ki sem jo takrat (dve leti nazaj) odkrila, me je delala še bolj nemirno. In tako sem na dnu, kjer sem se znašla, opazila prvo stopnico. Začela sem z barvanjem mandal, a me je minilo po dobri uri. “Boljši občutek je, če barvam mandalo, ki jo sama narišem,” sem si priznala. Po tem so se neverjetna odkritja kar vrstila – zelo rada rišem mandale; to me neizmerno pomirja; izboljšujeta se mi koncentracija in potrpežljivost; bolje se počutim v svoji koži; raje imam samo sebe in lažje sprejemam ostale; zdravo hranim svojo natančnost; končno se lahko popolnoma izrazim in povrh vsega še zdravim svojo samokritičnost. To je to. Zame je bilo to odkritje takšno, kot bi marsikdo opisal zmago na Lotu. A nisem zadela na Lotu in verjetno nikoli ne bom, saj niti ne znam izpolniti listka. Velik kolektivni strah povzroča obremenjevanje z denarjem in z vsakim dnem se učim hoditi stran on tega prepričanja. Verjamem, da si nisem izbrala najlažjega načina življenja, a zamenjala ga ne bi za nič! Ni denarja, ki bi mi prinesel tolikšen občutek svobode, kot je neobremenjevanje z njim samim.

Najraje slikam z akrilnimi barvami, akrilnimi flomastri ter akvarelnimi barvicami. Blizu so mi mandale, sveta geometrija, narava, živali, vesolje in neskončen domišljijski svet. Sem samouk in ustvarjam intuitivno, saj najraje sama raziskujem in odkrivam trenutku primerne tehnike. Uporabljam prste, zobotrebce, peno in včasih tudi čopiče. Ustvarjanje mi omogoča globok uvid vase, daje mi smisel in brez tega si ne predstavljam svojega življenja. Ker v tem neizmerno uživam, z veseljem to delim tudi z drugimi. Sem mnenja, da je takšen način sproščanja lahko primeren za vsakogar, ki se je pripravljen popolnoma prepustiti in sprejeti.

V četrtek, 16. 3. 2017, bomo ob 17. uri skupaj ustvarjali v klubu Mladinskega centra Trbovlje. Predznanje in talent nista potrebna – le želja po odkrivanju in kreiranju sebe!

Avtorica: Urška Pavlovič

Kakšen je vaš odziv?
0KUL0LOVE IT0KR NEKI

ZMST.SI © 2021.