ZASAVCI SO POVSOD – pogovor z Gregorjem Potokarjem, Celje

A poznaš tisti, vedno isti nagovor sogovornika, ko te nekdo vpraša iz kje si? Pa poveš, iz Zasavja, Trbovelj, Zagorja, Hrastnika, Dobovca … Aja, to je tam, kjer je vse črno in kjer … in sledi en kup sočnih rudarskih kletvic, ki jih, začuda, poznajo vsi. V novi rubriki bomo dvakrat mesečno govorili z ljudmi, ki so naše doline sicer zapustili, vendar jih, če ne drugega, z njimi povezane ohranjamo vsaj preko teh pogovorov. Zasavci so namreč povsod in mi jih bomo poiskali.

Prvega smo na pogovor povabili Gregorja Potokarja. Gregor je do sedaj počel že marskikaj, od poučevanja do novinarskega dela, med drugim sva bila nekaj časa tudi sodelavca. Sedaj dela v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, kjer skrbi za marketing in odnose z javnostmi. Ker se poznava, se tikava.

 

Gregor, kje smo te ujeli? Kaj trenutno počneš?

Ravnokar sem prišel iz službe in lektorju oddal vabilo sponzorjem za festival Dnevi komedije, ki ga vsako leto organizirata Mestna občina Celje in Slovensko ljudsko gledališče Celje. Hkrati se dogovarjam za prost termin za snemanje Gledališke šole Celje, ki ima v ponedeljek premiero produkcije in usklajujem termin s TV Celje. Rekel bi, da je to moja tretja bolj resna služba in to je mali utrinek  iz službenega vsakdana.

 

Kot veš, je ta rubrika namenjena pogovorom z ljudmi, ki so Zasavje zapustili. Kdaj je tebe pot odnesla iz Zasavja? Kaj je botrovalo k temu?

Vztrajal sem, čeprav finančno ni bilo najbolj izvedljivo, da se preselim v Ljubljano, če bom sprejet na željeni fakulteti. Torej predvsem študij, želja po življenju v večjem mestu in spoznavanju novih ljudi, ki prihajajo iz drugih okolij. Študirati sem začel leta 2004.

 

Kaj rečeš, ko te nekdo vpraša od kje si? Lahko svoje narečje že dobro skriješ ali ponosno »guvuriš po zasavsk«?

Iz Trbovelj. Da sem iz Zasavja, rečem redko, predvsem kadar presodim, da je kdo geografsko prikrajšan. Izvrstno skrijem narečje, v neformalnih situacijah »guvurim, tku ku se powe, mat kurba«. Še posebej rad začnem narečno, kadar ima kdo neprimerne ekonomske, politične ali zgodovinske opazke o Trboveljčanih, da človeka namerno malo bolj razvnamem in mu dam lekcijo po naše. Seveda nas Celje bolj pozna kot Ljubljana. Na primer.

 

Kake stike ohranjaš z Zasavjem? Zgolj spomine ali si s tem koncem še vedno aktivneje povezan?

Izvirno prihajam z Dola pri Hrastniku, kjer trenutno tudi živim. V Trbovljah imam starše, sorodnike in nekaj prijateljev, tako da se redno vračam. Ironično je, da v Trbovljah skoraj nikogar več ni, tako da bolj ohranjam stike s Trbovljami, Slovenijo in Evropo prek FB-ja. Med študijem pa me skoraj ni bilo. Takrat še ni bilo krize. Svet je bil na dlani. In fizičen stike je bil še pomemben. Danes smo na družabnih omrežjih, kjerkoli smo. Vrnitev domov je bila predvsem splet okoliščin in ne del načrta. Doma sem pisal diplomo in delal pripravništvo in sem se resnično trudil, da bi se aktivneje povezal z ljudmi in okoljem, a sem še vedno tujec v lastnem mestu.

 

Kako zgleda Zasavje od zunaj iz perspektive nekoga, ki prihaja občasno?

Prijatelji, znanci, kolegi vedno rečejo, da grozno. Ljudje so fantastični, vse skupaj pa za nikamor. Vse, kar je novega v tem mestu, so nakupovalna središča in Mladinski center. Vse, kar je bilo prej, je v stečaju ali v Ljubljani ali v Evropi. Mesto se prebuja v aktivističnem, kulturnem, start-up in high-tech smislu. Tu bomo morali iskati ravnovesje med samoniklimi in alternativnimi perspektivami in neoliberalnim načinom razmišljanja. Sinergija je po definicij izključujoča, vendar smo Trboveljčani znali živeti s takšnimi nasprotji, če smo bili vsi na toplem. No, trenutno nismo. Vidim množico socialno ogroženih posameznikov in družin, ne po lastni krivdi, ki od »velikih projektov« v mestu ne bodo imeli ničesar »za na kruh namazat«. Vidim mlade intelektualce in ustvarjalce, ki nimajo možnosti, da bi se izobraževali in si ustvarili kariero. Vidim zapuščene in obubožane starostnike. Poznam ljudi, ki se ne bodo nikoli vrnili. Izgleda kot Blade runner od Ridleya Scotta. Imel sem srečo, da sem »malo« živel že pred krizo.

 

Kaj se drugje sliši o Zasavju, če se sploh kaj sliši?

Kje je 300 milijonov, ki jih je rudnik dobil za zapiranje? Pa to, da smo revni, rdeči, omejeni, kje sploh smo, itd. Predsodki in stereotipi, verjamem da Belokrajnčani in Prekmurci doživljajo nekaj podobnega.

 

Kaj sam poveš o Zasavju, če te nekdo povpraša?

Povabim, da pridejo in si ustvarijo mnenje. Zadnja leta sem tudi sam malo obupal nad mestom, tako da včasih rečem tudi  teci stran, kar te nosijo noge.

 

Ker lahko na vso zasavsko situacijo pogledaš nekoliko objektivneje, kaj bi se po tvojem mnenju še dalo izboljšati?

Moramo se sprijaznit s situacijo in biti realni. Državni in občinski proračuni ne zdržijo vseh socialno ogroženih situacij. Rešitev je množično zaposlovanje splošno izobraženih in delovno izkušenih posameznikov. Industrija, obrt ali storitev, ki bo zaposlovala, pa je velika enigma, odkar so zaprli rudnik in velike industrijske velikane. Infrastruktura in know how sta še vedno močna na vseh nivojih, še vedno smo tu, a kaj in kje odpreti je neznanka. Moramo pogledati proti Dolenjski in Hočam. Start-up  ideje in high-tech podjetja moramo nujno vzpodbujati in podpirati. Morda bodo lahko čez nekaj let zaposlovala. Tudi če ne bodo, podjetništvo je danes realnost za velik odstotek prebivalstva. Svet se hitro spreminja. Očistiti moramo stare industrijske objekte in mestece malce prenoviti, da bo sploh kdo želel postati skvoter, podjetnik ali občan, ali, da se bo sploh želel vrniti v mesto. Streljaj stran sem sredi zelenega okolja. Pripeljati moramo študente. Urediti je treba prometne povezave med zasavskimi mesti in povezave z večjimi središči. Razvijati je treba zelene tehnologije in mesto zapirati avtomobilom. Moramo se vrniti na kolesa, avtobuse in vlake. Mesto ne pije 40000 tisoč vozil, če nas je 15 000. Govorim na pamet. In prvi vtis. Ko prideš z vlakom ali z avtom…Nekaj je treba narediti okoli železniške in cementarne. Drevesa ne zrastejo čez noč, pa vendar so nekako brezplačna. Evo, in že govorim kot tipični slovensko politik…. In še ena povsem praktična, kam v mestu po 8., bog ne daj, 10. zvečer. Imamo podobne probleme kot večina slovenskih mest.

 

Kako vidiš Zasavje čez 20 let?

Ali ga ni, ker postane elitno spalno naselje in predmestje Ljubljane, kar menim, da večini povsem ustreza, v skladu z razvojno perspektivno Slovenije, ali pa bo postal neke vrste social hub, alternativno središče, talilnica idej, nova Goa ali Berlin, ali bo utopija ali getoizirana anti-utopija pa ni nerešljivo vprašanje. Stvari moramo vzeti v svoje roke, jasno začrtati cilje in jim slediti brez oklevanja. Morda lahko ideji živita skupaj.

 

Hvala ti za ta pogovor. Za iskrenost, za pogled od zunaj, na momente za streznitev ter za iskrive ideje. Se veselim, ko se srečava v Trbovljah.

Spraševalka in zapisovalka: Rada Drnovšek

Foto: osebni arhiv

What's your reaction?
13KUL3LOVE IT0KR NEKI

ZMST.SI © 2025.