Zasavci so res povsod. Tokrat gremo s to rubriko na skrajni zahod evropske celine, na polotok, ki ga objema Atlantski ocean, kjer so surfrski valovi eni najboljših. Gremo vsaj virtualno v Peniche, kjer zadnja 3 leta živi in dela Maja Klenovšek, dekle iz Trbovelj, ki jo je Portugalska osvojila, zasvojila in zadržala.
Maja, vesela sem, da si sprejela vabilo na ta intervju. Pred kratkim sva se srečali v Trbovljah, ko si dom zamenjala za stari dom. Sedaj si spet v Penichu. Povej, kaj trenutno počneš? Kakšen je tvoj običajen dan?
Ker je Peniche turistično mestece, se običajni dnevi v sezoni in izven nje precej razlikujejo. Od maja do novembra se dnevi začnejo navsezgodaj, s sončnim vzhodom in ekspres jogo, medtem ko moj partner natovori deske za surfanje in neoprenske obleke ter dva vesela repka (beri: psa) v zarjavel kombi. Gremo preverit valove in večkrat kot ne, to pomeni, da greva na en hiter »surf sešn«, medtem ko Cacau in Maui pretečeta celo plažo in pozdravita svojo običajno pasjo družbo ter mimoidoče zaspane jutranje obraze. Dnevi poleti tečejo 300/uro in to je najin način kvalitetnega preživljanja skupnega časa, preden se prebudijo turisti in z njimi najin delovni dan. Po dobri urici se razideva vsak na svojo stran in odkolesarim do hostla, kjer sem trenutno poslovodja. Vendar le še par mesecev, saj se bom aprila pridružila ekipi v Eko Surf Resortu Bukubaki, ki poleg mnogovrstnih aktivnosti kot so surf, skate, joga, jahanje, potapljanje ipd. v naravno prijaznemu konceptu ponuja tudi sprostitev v spa centru ter namestitev v hiškah na drevesih ter kanadskih šotorih. Kul, a ne?
Ko se torej delovni del dneva konča, odkolesarim nazaj do plaže in prevzamem kužka v svoje varstvo. Da porabita vso preostalo energijo in da je doma mir, grem ponavadi s kolesom na eno turo po klifih za najino hišo, medtem ko me oba neutrudno dohitevata. Na poti domov gremo mimo polj, kjer mi sosedi dobrovoljno napolnijo košaro s sezonsko zelenjavo. Kužka doma zaspita kot ubita, medtem ko jaz jogiram ali kuham ali pospravljam ali delam na oblikovalskih projektih. Proti večeru se odpravimo nazaj na plažo, ko turisti odhajajo nazaj v hotele. V enem izmed lokalnih barov se zberemo s sodelavci in prijatelji na kavi ter, če so pogoji za surfanje dobri, vsak s svojo desko skoči še v vodo. Obvezno še na pivo in večerjo, ponavadi vsi skupaj, v kakšno lokalno restavracijo na plaži (komu se pa poleti da kuhat večerjo?) in potem počasi vsak v svoje gnezdo. Ker se tudi Penicha občasno nasitimo, sploh ko je polno turistov, v prostih dnevih s kombijem pobegnemo na izlete v hribe, na rečne plaze, slapove, malo bolj odročne (beri: prazne, nikjer nikogar) plaže, ali pa na bližnji otok Berlenga, kjer je voda turkizna in ni signala. Kjerkoli se pač lahko odklopimo in nas nihče ne pozna.
Od novembra do maja so dnevi krajši, vendar občutno bolj mirni, saj je dela pol manj in se lahko več družimo, surfamo, ustvarjamo, jogiramo, več je kreativnih coworking projektov. Torej vse tisto, za kar poleti ni časa. Oba imava tudi dva meseca počitnic, s čimer kompenziramo naporna poletja. Izkoristiva jih za obisk moje družine v Sloveniji ter potovanja, za enkrat po Evropi. Za naslednje leto pa se odločava med Nikaragvo, Panamo ali Šrilanko.
Kot veš, je ta rubrika namenjena pogovorom z ljudmi, ki so Zasavje zapustili. Kdaj je tebe pot odnesla iz Zasavja? Kaj je botrovalo k temu?
Splošno gledano so na moj odhod vplivala vsa dotedanja potovanja in mednarodne izkušnje, kot so Erasmus za študente, izmenjave v sklopu BEST organizacije ter končno MCT, ki me je seznanil z možnostmi znotraj takratnega programa Mladi v akciji (MvA) v odgovor moji večni želji po potovanju in spoznavanju vsega, kar se nahaja onkraj znanega.
Ko sem se po opravljeni Erasmus študentski izmenjavi vrnila domov »čisto naspidirana«, da grem čim prej spet na pot, a brez ficka, sem se vsa neučakana še v istem tednu prijavila na razpis za delo v MCT-ju. Sprva sem tako delala v kavarni, zelo kmalu pa sem se preselila v prvo nadstropje, kjer so me usmerili v svet EVS-a. Željna kakršnegakoli stika z mednarodnim, sem sčasoma prevzela koordinacijo evropskih prostovoljcev ter organizacijo tedenske mednarodne delavnice, izvajala sem tudi tečaj slovenščine za tujce, kasneje še učno pomoč ter priprave na maturo. V istem letu sem zaključila predavanja na faksu in ker sem tudi sama izpolnjevala pogoje za EVS, sem se odločila poskusiti združiti prakso, ki sem jo potrebovala za študij, z možnostmi, ki jih nudil program MvA. Končno sem našla organizacijo v Penichu, ki je imela odprt projekt za prostovoljstvo, kar pomeni, da so se lahko prilagodili mojim potrebam ter mi tako omogočili program, v sklopu katerega sem kot prostovoljka učila likovno umetnost v vrtcu in na nižji stopnji osnovne šole. Pod mentorstvom MCT sem spisala prijavnico in nekje v juniju 2013, ko sem opravljala AU pair v Španiji, prejela novico, da je bil projekt sprejet. Konec poletja sem šla domov prepakirat zadeve in se septembra odpravila na Portugalsko, kjer sem na koncu tudi ostala.
Kako te je življenje v tujini obrusilo? Kaj te je najbolj presenetilo v tujini (v pozitivnem ali negativnem smislu)?
Presenetile so me hišne številke, ki so skakale od 15 do 322 v desetih metrih razdalje. Presenetila me je prijaznost voznika avtobusa, ki je ustavil sredi ceste, da bi mi pomagal nesti tristo kilogramski kovček po stopnicah mojega novega prebivališča. Presenetila me je moja začasna soba, ki je imela okno v sobo drugega prostovoljca. Presenetila so me vrata, ki se odpirajo s potegom vrvice. Presenetila me je sproščenost prodajalke v trgovini, ki je, čeprav z nasmehom, tako počasi nalagala moje nakupe v vrečko, da me je imela čas povprašati po moji celi življenjski zgodbi. Presenetila me je nesposobnost gospe na t. i. Točki za tujce, ki ni niti govorila angleško niti znala natisniti certifikata za evropske državljane. Presenetili so me v zdravstvenem domu, ko me niso znali sprejeti v računalniškem sistemu, pa so se nanj kar požvižgali. Presenetile so me tudi odprte roke ljudi, ki so mi pomagali v trenutkih popolne izgubljenosti ter njihova potrpežljivost, ko so skušali razvozlati mojo polomljeno portugalščino. Presenetil me je mir na plaži tistega novembrskega jutra, ko ni bilo nikjer nikogar ter veseli vrvež na lokalni tržnici, kjer so bili prav vsi. Presenetil me je trud otrok, da bi razumeli moje predavanje o moderni umetnosti, ki sem se ga morala naučiti na pamet, da sem sploh lahko speljala uro. Presenetila so me umetniška dela učencev, ki so bila boljša od mojih. Presenetila me je svoboda, ki so mi jo dali učitelji mentorji v šoli, da sama sestavim učni program. Presenetila me je mati mojega učenca, ki me je nekega nevihtnega dne, ko me je nepričakovano ulovil dež in sem prišla v šolo čisto premočena, peljala k sebi domov, mi posodila svoje obleke in obutev, mi spakirala toplo malico ter me peljala nazaj v šolo. Presenetili so me tudi drugi starši mojih učencev, ki so mi nudili prevoze, pekli piškote ter me vabili v njihove poletne hiške na jugu Portugalske za počitnice. Presenetil me je celotni kolektiv, ko so mi konec šolskega leta podelili popolnoma nepričakovano priznanje in ko so se vsi otroci s šole združili v en velik objem okoli mene. Presenetil pa me je tudi portugalski temperament in njihova bipolarnost ter dejstvo, da nikoli, ampak nikoli, ne skrivajo svojih čustev. Presenetili so me pogovori na družinskih večerjah pri prijateljih (ki sem jih proti koncu leta že celo razumela), ki so ravno tako vneto razglabljali o vremenu ali včerajšnjem traču kot o diktatorstvu Salazarja ali božanskem glasu Amalie. Presenetila me je njihova dobrota, ko so na meni trošili 30 let skrit portovec. Presenetilo me je marsikaj, najbolj od vsega pa dejstvo, da sem tu našla svoj dom.
Kaj te je tujina naučila?
Biti samozadostna, iznajdljiva ter da se z nasmehom na obrazu da doseči marsikaj. Pa tega, da slovenščina ni najtežji jezik.
Kako ohranjaš stike z Zasavjem, s Slovenijo? So to zgolj spomini ali si s tem koncem še vedno aktivneje povezana?
Načeloma so moji stiki z Zasavjem zgolj digitalni: Skype pogovori, vsake toliko preberem kak članek na internetu, preko Facebook-a občasno spremljam življenja prijateljev ter sošolcev iz osnovne šole ter gimnazije. V Zasavje pa se vrnem enkrat letno. Tedaj greva obiskat družino in tistih par pravih prijateljev, ki jih še imam tam. Nekatera prijateljstva so se namreč z mojim odhodom še poglobila, ti posamezniki si vzamejo čas zame, tudi ko ga nimajo in pridejo k meni na obisk na Portugalsko za 2 meseca ali pa za 2 dni, če je treba. Velika večina pa je, roko na srce, name pozabila. Konec koncev sem si življenje ustvarila na samem koncu Evrope. In na žalost je res, daleč od oči, daleč od srca. Večina znancev iz Zasavja me nasmejano pozdravi, ko se vidimo, malo poklepetamo in gremo naprej, vsak v svojo stran. Vendar sem sprejela dejstvo, da je večina prijateljstev minljivih in da se njihova pomembnost na dolgi rok kaže le v nauku, ki nam ga dajo. Za te lekcije sem lahko le hvaležna, saj so me izklesale v samostojno, samozavestno in samozadostno osebo, ki se je v tujini znašla bolje kot »v dolini«. Še bolj pa sem hvaležna za stalnice, na katere se lahko vedno zanesem. To sta najprej moja starša. Brez njiju ne bi bila kdor sem, ne bi bila, kjer sem in ne bi dosegla niti pol tega, kar sem. Sta moja utež, ki me prizemlji, ko odplavam in moja krila, ko se sama omejujem. Ta ozek krog mojih najbližjih ostaja kot neka vez med preteklostjo v Zasavju in sedanjostjo v Penichu. V Zasavju sem doživela veliko lepih spominov, zato bom z njim na nek način vedno povezana. Poleg tega sem v MCT-ju doživela neko prelomno točko, ko se je moja želja po potovanju prelevila v načrt, tam so se mi začele priložnosti onkraj meja Slovenije kar same odpirati. In občutek imam, da mojega sodelovanja z MCT-jem še ni konec.
Smo veseli, da smo lahko bili neke vrste odskočna deska na tvoji poti. Kako zgledata Slovenija in Zasavje od zunaj iz perspektive nekoga, ki prihaja nazaj enkrat letno?
Pravzaprav se mi zdi zanimivo, kako drugačno perspektivo sem dobila o Sloveniji in Slovencih, odkar nisem več tam. Čisto iskreno rečeno, pa brez zamere, zdi se mi država navidezno vljudnih, a izredno distanciranih, pomanjkljivo socializiranih ljudi – ponosnih individualistov, ki svoj pravi jaz skrivajo znotraj štirih sten, a rade volje vtikajo nosove v življenja drugih. Premalo je druženja, empatije, sprejemanja drugega in drugačnega. Kljub temu ne morem oporekati dejstvu, da je Slovenija (v primerjavi s Portugalsko) precej organizirana država v večini izobraženih posameznikov, ki počasi, a zagotovo sledi začrtanim potem naprednih Severnjakov, vendar opažam velik manjko kolektivizma, pa tudi optimizma. Kriza je razdelila državo na tiste, ki so se nekako znašli in si zagotovili udoben sedež, na katerem hitro zaspijo in se ne ozirajo na podrejene, ki trpijo posledice in čakajo, če bo naslednja plača na računu konec meseca ali pač ne. Ter drugi, ki se neutrudno borijo, da bi nekaj dosegli, pa jim nikakor ne uspe, dokler končno ne pobegnejo v druge države.
Pa vendar zadnje čase opažam tudi več diplomirancev, sitih negativnih odgovorov na prošnje za delo, ki se odločijo, da ne bodo sledili tendenci in jim nato nekako uspe. Navkljub vsemu, z železno voljo, kreativnostjo in trdim delom. Večinoma so to tisti, ki so se zbudili iz jugo-socialističnega sna ter spoznali, da si bodo pokojnino pač morali plačati sami. Po nekem precej depresivnem obdobju se tudi Zasavje končno prebuja. Vsako leto opažam pozitivne spremembe, napredek, boljšo infrastrukturo, več ekoloških rešitev, več mladih podjetij, start-upov, več organizacij in mladinskih centrov, ki na inovativne načine rešujejo posledice krize, več je tudi produktivnih mladih umov, ki iščejo načine samozaposlitve – in jih tudi najdejo.
Kaj sama poveš o Sloveniji oz. Zasavju, če te nekdo povpraša?
Da je Slovenija zeleni biser in da si vsak si lahko šteje v privilegij, da jo doživi vsaj enkrat v življenju, vendar da se je za pravo doživetje treba v njej izgubiti. Tudi na naše zelene doline (in dimnik, itak) sem zelo ponosna. Še najbolj na tiste lepote, ki niso vidne na prvi pogled in ki jih večinoma znamo ceniti le domačini – slednje je malo težje razložiti tujcu. Sicer najraje rečem, naj grejo, vidijo, doživijo sami ter si na podlagi tega ustvarijo svoje mnenje.
Ker lahko na vso slovensko in zasavsko situacijo pogledaš nekoliko objektivneje, kaj bi se po tvojem mnenju še dalo izboljšati?
Mislim, da je najbolj pomembna sprememba vedno v ljudeh. Treba je odpreti svoje glave in misli ter na življenje gledati malo širše. Potem se težave zdijo manjše in lažje rešljive. Ni vse slabo, kar pa je, se da popraviti. Z aktivno participacijo, ne le v svoji individualni realnosti, temveč v vseh aspektih našega življenja in v vseh vlogah, ki jih hote ali nehote igramo: v družini, v šoli, v kolektivu, v socialnem krogu, v mestu, v državi, v družbi, na planetu. Treba se je zavedati, da smo del nečesa večjega ter da smo za vse, kar se nam dogaja, tako dobrega in slabega, odgovorni sami. Manj egoizma, več skromnosti in sprejemanja odgovornosti.
Kaj bi se mi lahko naučili od Portugalske, Portugalcev?
Druženja. Kolektivizma. »Flegme«. Empatije. Simpatije. Odkritosti. ČUSTEV.
Vidiš kake priložnosti za povezovanje, sodelovanje Penicha in Zasavja in/ali Portugalske in Slovenije v prihodnosti?
Na osnovi mojega projekta EVS prostovoljstva sem par mesecev kasneje, natančneje marca 2014 osnovala tudi program t. i. job shadowinga, kjer sem v roku enega meseca sodelovala z mladinskimi delavci znotraj organizacije AJP v pisanju prijavnice za mednarodno mladinsko izmenjavo, ki je povezala med drugimi tudi mladinska centra AJP ter MCT. Ta izmenjava je bila predlani tudi uspešno izvedena in na podlagi tega se je osnovalo partnerstvo med organizacijama za bodoče projekte. Obe organizaciji sta odprti za nove projekte in sta zelo aktivni znotraj programa Erasmus+, prek katerega verjamem, da bosta partnerstvo tudi okrepili. Sicer pa mislim, da bi bilo izredno plodno tudi sodelovanje med občinama, saj sta primerljive velikosti in bi se lahko s primerjavo različnih metod reševanja lastnih težav, kot so npr. brezposelnost, t.i. beg možganov, staranje populacije, socialna marginalizacija itn. lahko marsikaj naučili ena od druge. Več glav več ve, sploh če le-te prihajajo iz tako drugačnih ozadij.
To je pa že pobuda za županjo Trbovelj in župana Penicha. Ali pa kako povezovanje na turističnem področju. Bomo videli, kaj prinese prihodnost. Maja, hvala za sodelovanje. Če ne prej, se vidimo februarja 2018.
Spraševalka: Rada Drnovšek
Foto: osebni arhiv