[vc_row][vc_column][vc_column_text]Nina, se nam prosim predstaviš, da bomo sploh vedeli kdo si?
Sem Nina. Mamica in krasna žena (itak!). Učiteljica. Povprečnega videza (prava lepota z malce krivim nosom). Sem delovna, a rada spim; tečem, a mi pica prinaša srečo in zadovoljstvo v življenju. Karaoke totalno obvladam, a me prijatelji kar ne prijavijo na Talente. Videla sem precej sveta, a ga je še tooooooliko za raziskat. Rada imam družino, učence, koncerte, potovanja, knjige, pišem in snemam filmčke.
Zakaj misliš, da pišem o tebi?
Najbrž bi rada, da usekam kakšno pametno, kaj? J
Mogoče pa zaradi knjige Ženičke in strički za daljnimi grički, ki je izšla v februarju.
Kako si prišla do te ideje? Kaj te je vzpodbudilo?
Strički in ženičke iz knjige so se že nekaj časa podili po moji glavi. Le da nisem vedela, kaj se bo z njimi zgodilo. Potem pa sem našla natečaj Informacijskega pooblaščenca za najboljšo učno uro o varnosti na spletu. In ekola, moje uboge stričke in ženičke je doletela sramota na spletu. Ubogi revčki tega res niso pričakovali.
Pa nam poveš več o knjigi?
Knjiga govori o preprostih ljudeh, ki živijo mirno, veselo življenje. Drugi ljudje jih občudujejo, ker so tako ljubki in ljubeznivi. Kot vsi ljudje n tem svetu, pa imajo tudi moje ženice in strički svoje navade. Eden si brska po ušesih, drugi kar naprej spušča prdce, včasih so umazani, nerodni… Fotko pa rad snema in objavlja filmčke. In ta lump posname filmček, v katerega vključi samo te slabe navade svojih prijateljev. Lahko si predstavljate, kako žalostni so bili, ko so jih drugi ljudje polajkali, delili čuden filmček in se iz njih norčevali.
Kako si učence poučila o tej zadevi?
Učencem sem predstavila celotno učno uro, ki pa je vključevala tudi zgodbico. Seveda se jim je ta zdela smešna (komu pa se ne zdi smešno, če ga kdo takole mimogrede spoha? J), a smo se iz zgodbice veliko naučili.
Sicer pa sem naredila še namišljeno spletno stran Face in faconi, kamor naj bi se učenci prijavili. Ponujala je igre, druženja, klepet s prijatelji in znanimi ljudmi. Večina učencev se je želela prijaviti na to stran. A za prijavo so morali izpolniti vprašalnike, kamor so morali vpisati svoje osebne podatke. Večkrat sem poudarila, da bodo ti podatki vidni na spletu. Večina otrok pa je brez pomisleka vpisala vse svoje podatke. Še številko čevljev.
Kakšen plan ste si zadali?
Seveda smo se pogovorili o nevarnosti izdajanja osebnih podatkov. V bistvu smo o tem potem govorili skozi celotno šolsko leto.
Prepričana sem, da se mora tema varnost na spletu nujno dodati v šolski učni načrt!
Skupaj pa smo oblikovali pravila:
ZLATA PRAVILA FAC IN FACONOV NA INTERNETU
- NE IZDAJAJ OSEBNIH PODATKOV:
IMENA IN PRIIMKA,
NASLOVA,
ROJSTNEGA DATUMA,
TELEFONSKE ŠTEVILKE,
E-NASLOVA IN GESLA,
PODATKE O STARŠIH,
PODATKE O TVOJI ŠOLI IN OBŠOLSKIH DEJAVNOSTI
- NE GOVORI IN NE DOBIVAJ SE Z NEZNANCI.
- ČE SE TI ZDI KDAJ KAKŠNA STVAR NA INTERNETU ČUDNA, TAKOJ POVEJ STARŠEM.
- BODI VLJUDEN.
- NE OBJAVLJAJ ČUDNIH, NEPRIMERNIH POSNETKOV.
- NE POŠILJAJ SVOJIH SLIK NEZNANCEM.
- ZAPOMNI SI: KAR JE NA SPLETU, OSTANE ZA VEDNO NA SPLETU!
Si ob pošiljanju vašega izdelka, pričakovala takšen odziv?
Resnično nisem pričakovala, da bomo zmagali. Ker so pri projektu lahko sodelovale vse šole, tudi srednje, sem si mislila, da lahko srednješolci na to temo naredijo ogromen projekt! Spomnim se, da sem šla do ravnateljice, ki je morala odobriti sodelovanje in sem zraven mrmrala nekaj v smislu: »Saj ne bo nič iz tega, pa bom vseeno poslala. Mogoče pa lahko vseeno kdo uporabi učno uro.«
Vesela sem bila, da sem učno uro izvedla, ne glede na to, ali bi zmagali ali ne.
In smo! Juhej!
Izkazalo se je, da smo bili zanimivi ravno zato, ker smo še bolj majhni. Izvajalci so komentirali, da res niso pričakovali, da se bodo natečaja udeležili otroci iz nižje razredne stopnje.
Kakšni so bili prvotni odzivi? Učiteljice, otroci, starši?
Ja, veseeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeli!!!J
Veseli še toliko bolj, ker smo dokazali, da čeprav smo majhna podružnična šola, lahko naredimo ogromno!
Kako pa ste se pripravili na podelitev? Kam, kje, kdo, kako,…?
Na tem mestu moram res pohvaliti ljudi iz Informacijskega pooblaščenca. Ker so tako lepo sodelovali z nami in nas resnično nosili po rokah. Prva podelitev je potekala v Ljubljani v Siti teatru. Tam smo se na odru predstavili z igrico, vsakemu učencu so podelili knjigice in seveda priznanje! Ne morem povedati, kako lepo je bilo!
Druga podelitev pa je potekala v Barceloni! Ja, uau! Nikoli, res nikoli si nisem predstavljala, da bom šla po nagrado v Barcelono! Pa smo šli! J Jaz, dva učenca in njuni mami. In se imeli nepozabno! Od prvega trenutka pa do takrat, ko smo si rekli adijo, pa potem še kakšno leto, ko smo obujali spomine, vsakič, ko smo se videli.
V Barceloni smo se predstavili v angleščini, jim pokazali našo učno uro, posneli smo tudi filmček, ker s seboj žal nisem mogla vzeti vseh učencev.
Neka učiteljica me je večer pred predstavitvijo malo v dvomih spraševala: »Pa ste se res lotili te teme s takšnimi majhnimi učenci? Pa so sploh kaj sodelovali? Čisto zares?«. Naslednji dan smo bili na vrsti zadnji. Že napovedovalec nas je napovedal kot najboljše za konec. Tista učiteljica pa nam je takoj po predstavitvi s solzami v očeh čestitala. Res je bilo lepo. J
Ste dobili kakšno priznanje, pohvalo tudi doma in nasplošno v Sloveniji?
Uf, pohval je bilo res ogromno! Od staršev, učitelje, znancev in neznancev.
Predstavili so nas v domačih zasavskih medijih pa na Svetu na Kanalu A in Dnevniku.
Zelo lepo je bilo, ko nas je na valeti pred vsemi starši pohvalila naša ravnateljica in mi izročila rože. Tega res nisem pričakovala in mi je bilo taaaaako lepo!
Smo pa letos dobili še eno nagrado Informacijskega pooblaščenca in sicer za dobro prakso v javnem sektorju za leto 2016
In kaj je nastalo potem? Ali si s tem projektom kar zaključila?
Seveda ne. J Učna ura in zgodbica je sicer opisana v Evropskem priročniku za poučevanje zasebnosti in varstva osebnih podatkov v šolah.
Ker pa recimo starši nimajo ravno hitrega dostopa do takšnega učbenika, zdelo pa se mi je fino, da bi bila dosegljiva še njim in učiteljem, pa sem zgodbo poslala po založbah. In draga in luštna Nataša Detič iz Založbe Ocean je bila takoj za. In tako je nastala še slikanica.
Je po knjigi sledilo še kaj?
Ko sva z Natašo razmišljali, kako bi knjigico predstavili, sva se obe strinjali, da bi bil pogovorni večer brez veze. In tako sem prišla do zelo bistroumne ideje, da bi pripravili kar igrico.
In v to profesionalno dramsko skupino sem povabila moje prijatelje – ki so po večini brez kakršnih koli igralskih izkušenj.
So bili prijatelji takoj za? J
Takoj! Da padeš dol! J
Kako pa ste to izvedli?
Vaje smo imeli kar pri nas doma. Z mojima puncama vred. Eno v naročju, druga pa je poplesavala z nami. Prepričana sem, da bi lahko zamenjala katerikoli lik iz zgodbice.
Takrat smo malo pospravili igrače (beri: jih potisnili v kot) in (se) igrali.
Tu moram povedati, da niti ene vaje nismo izvedli brezhibno! Tudi enkrat ni šlo, da se vmes ne bi režali, dodajali neumestne pripombe, se norčevali drug iz drugega… Ko pa smo nastopali, pa so vsi znali… v nulo!
Res jih moram pohvaliti! A imaš lahko boljše prijatelje?!
In odziv na ta tvoj novi projekt?
Jah, meni je pomembno, da otroci uživajo. S tem mislim na svoje prijatelje, ki igrajo igro. Saj neeeeeee. No, tudi. J
Da otroci uživajo, se smejijo, sodelujejo pri predstavi, ampak da se ob tem tudi nekaj naučijo! Verjamem, da si bodo kaj zapomnili in da bo vsaj delček poučnega ostalo v njihovih glavicah. Inda se bodo spomnili na to, ko bodo želeli na splet objaviti, kako njihov prijatelj je muce iz nosa.
Kam pa te bo domišljija naprej vodila?
Idej je ogromnoooooo. Upam,da bodo moji prijatelji še vedno za. Pa mož tudi. Pa da bosta punci spali zvečer, ko mami ustvarja. J
Uživaš v takšnih izzivih?
Če ne bi, tega ne bi počela, kajne? J
Tudi jaz sem zelo uživala pri najinem pogovoru, še bolj pa uživam ob igranju Špegi v tvoji igri.
Spraševalka: Taja Metličar
[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][vc_single_image image=”1708″ img_size=”full”][/vc_column][/vc_row]
