V torek, 17. oktobra, se je skupina EVS prostovoljcev: Ann-Christin, Csilla, Darija, Filip, Josephine in Lieke ter mladinskih delavcev odpravila v trboveljski Dom upokojencev Franca Salomona. Mladi prostovoljci so načrtovali in izvedli srečanje s starostniki. To je bilo prvo tovrstno medgeneracijsko srečanje v domu upokojencev nasploh, zato je bilo tako samo načrtovanje z izvedbo, kot tudi kasnejša evalvacija za vse udeležene še toliko pomembnejša izkušnja.
Načrtovano je bilo, da bi mladi predstavili starostnikom različna okolja in dežele, iz katerih prihajajo. Želeli so jim predstaviti vsaj drobce svojih domovin, zato so se nekateri mladi odločili prebrati krajše pesmi v svojih maternih jezikih. Prebivalcem doma tako niso predstavili le vsebine nacionalnih poezij (pesmi so jim bile sproti povzete v srbskem jeziku, ki ga večina slovenskih starostnikov dobro razume), temveč, kar je pomembnejše, so le-ti imeli možnost prisluhniti jezikom, ki v naši domovini veljajo za eksotične. Kot takšna je predvsem izstopala litvanščina.
Tudi dobra hrana lahko pri občinstvu izzove precej poetične učinke, kar je dokazala tudi prostovoljka Csilla, ki je svojo domovino Romunijo predstavila kar s slastnim tradicionalnim namazom za na kruh.
Glavnino dogajanja je predstavljala igra Bingo, vendar z nepričakovanim preobratom. Številke na listkih so mladi prostovoljci nadomestili kar z imeni evropskih držav in njihovimi prestolnicami. Namen tombole je namreč bil, da bi mladi čim bolje predstavili skupnost, ki mladim nudi dom – Evropo. Če starejša populacija še vedno na domovino gleda zgolj v ožjem smislu, v kontekstu posameznih nacionalnih dežel, so mlajše generacije že odraščale v zavedanju, da je Evropa naša širša domovina.
Vendar niso bili zgolj starostniki tisti, ki so se doživljali novo izkušnjo. Kaj kmalu smo ugotovili, da je pri načrtovanju dejavnosti s starostniki zelo pomembno upoštevati tudi njihove specifične potrebe. Torej pešanje sluha in vida, kar je z leti praktično neizogibno. Vodja tombole je tako moral (mikrofonu navkljub) naviti glasnost glasilk do maksimuma, hitrost govorjenja pa znižati – in prva ovira je bila premagana. Kako pa smo rešili probleme pešajočih oči? Črke, ki so s stališča telefonov vajene mladine več kot dovolj velike, in rokopis, na katerega bi bil vsak mladostnik ponosen, očitno pri starostnikih ne zaležejo. Zato smo se pomešali med stanovalce doma in poskrbeli za osebno asistenco. Ugotovili smo, da je tako še boljše, bolj osebno. S skupnimi močmi smo v »skupnem jeziku« pomagali iskati izmuzljive besede, saj je Reykjavik tako na videz podoben Beogradu, Irska pa Danski (vsaj po končnici –ska). Pošteno smo se zabavali med mizami, na katerih so seniorji veselo črtali imena na listkih.
Še posebej nas je navdušil tekmovalni duh, ki so ga na koncu pokazali tudi tisti, ki so sprva prisluhnili zgolj napol. Gospodu s palico in debelimi naočniki so se že svetile oči, ko je ugotovil, da mu manjka zgolj Avstrija. Toda na koncu je za nepričakovan preobrat poskrbela gospa za sosednjo mizo in postala zmagovalka tombole. Vsa jedilnica ji je ploskala. Zaradi navdušenja nad tekmo samo smo igro še malce nadaljevali in tako dobili še drugo zmagovalko in ponoven aplavz. Prijeten družabni večer smo zaključili še s pogostitvijo s pecivom in slastnim romunskim namazom.
In kako vemo, da je bilo oskrbovancem doma naš obisk v veselje? Kar od nekaj miz zagretih igralcev tombole se je slišalo: »Ko pridete naslednjič, pa imejte večje listke, besede pa naj bodo na njih natisnjene z velikimi in debelimi črkami.«
Za zaključek lahko samo še rečemo, da je bilo srečanje prijetno za vse udeležence, zato se v prihodnje zagotovo še vidimo.
