Tjaša je simpatična punca iz Trbovelj, o kateri sem prvič slišala, ko je v mladinskem centru izvedla dogodek na izredno občutljivo temo samomora. Priznam, da si takrat nisem mislila, da bo izpeljava tako uspešna ter da bodo ljudje prišli na sobotno popoldne poslušati in razpravljati na tako zahtevno temo. Pa so prišli in veliko jih je bilo. In Tjaša je odprla polje za strpno in konstruktivno debato. Na kocnu dogodka sem ji lahko le zaploskala, ji stisnila roko in rekla: “Kapo dol.” Od takrat naprej trdno verjamem, da bo ideje, ki jih ima, tudi izpeljala. Zato verjamem njenim besedam, verjamem v njene načrte in verjamem vanjo.
Kdo je Tjaša? Se lahko na kratko predstaviš?
Sem Tjaša, študentka psihologije, ki obožuje potovanja, raziskovanje in odkrivanje novih mest ter kultur, sončne zahode (in vzhode) ob morju ter čudovite razglede. Prosti čas rada preživljam s prijatelji, s katerimi uživamo v globokih pogovorih, dobri hrani ter dogodivščinah, ki si jih ustvarimo. Ko pa potrebujem čas zase, se rada potopim v skrivnostni svet knjig, poslušam najljubšo glasbo, ustvarjam ter delam na sebi.
Kako ti uspe preživljati te čudne karantenske čase?
Moj vsakdan se je vsekakor malce spremenil, saj sem bila prej veliko bolj »leteča« in predvsem redko dlje časa doma. Potovanja so bila res velik del mojega življenja, pa naj je šlo za daljša potovanja ali pa kakšen izobraževalni vikend. Če ne drugega, sem vsaj večkrat obiskala Ljubljano in se udeležila takšnih in drugačnih dogodkov. Včasih kar težko verjamem, da je od zadnjega večjega potovanja minilo že več kot leto dni, sem pa vseeno poleti nekaj časa preživela na morju in raziskovala Slovenijo.
Mi pa tudi med karanteno ni pretirano dolgčas, saj sem aktivna v različnih projektih (več o tem morda v nadaljevanju), se redno udeležujem predavanj in delavnic, ki se v tem času ponujajo, najdem pa tudi več časa za branje in gledanje serij. V zadnjih mesecih sem začela tudi bolj redno prakticirati tehnike sproščanja in čuječnosti, ki mi pomagajo pri spoprijemanju s stresom in drugimi negativnimi občutki.
Aktivna si v različnih sredinah, tako na fakulteti kot v lokalnem okolju. Kje vse te lahko najdemo? Kaj ti tako angažiranje pomeni in kaj ti prinese?
Fizično me trenutno lahko najdete kar doma, v Trbovljah. Imam pa to srečo, da večina projektov, v katerih sodelujem, poteka na daljavo oziroma mi omogoča, da delam tudi od doma. Še vedno sem aktivna v Društvu študentov psihologije Slovenije, v okviru katerega predvsem pripravljam objave za družbena omrežja, izvajam delavnice ter pomagam pri organizaciji dogodkov. Aktivna sem tudi znotraj Evropskega združenja društev študentov psihologije (EFPSA), kjer prav tako pripravljam objave za družbena omrežja, delujem pa tudi v okviru kampanje Mind the Mind, katere namen je destigmazitacija duševnih bolezni. Od septembra sodelujem v projektu A (se) štekaš?!?, preventivno intervencijskem programu krepitve duševnega zdravja za mladostnike, v sklopu katerega izvajam delavnice na osnovnih in srednjih šolah. Vpeta pa sem tudi v mednarodni projekt Burnout Aid, v okviru katerega želimo ustvariti inovativno spletno platformo, ki bo zagotavljala pomoč in podporo posameznikom, ki so v nevarnosti, da izgorijo.
Kot vidite, mi res ni dolgčas. Tako angažiranje mi vsekakor veliko pomeni, saj se mi zdi, da lahko s pomočjo prav vseh teh aktivnosti pripomorem k boljši družbi, hkrati pa tudi sama zelo rastem in razvijam svoje kompetence. Delo z mladimi mi je res v veselje in velikokrat mi pogovori z njimi, ki se razvijejo na delavnicah, odprejo nova obzorja, njihove povratne informacije pa mi dajejo energijo, da pri delu vztrajam. Pripravljanje objav za družbena omrežja pa mi omogoča predvsem, da sem lahko ustvarjalna in preko tega ozaveščam in širim znanja o psiholoških tematikah.
Trenutno še študiraš psihologijo. Katera veja te vede te vleče?
Če sem čisto iskrena, je to zame kar težko vprašanje. Po eni strani me vleče delo z mladimi, po drugi strani pa zadnje čase vse bolj odkrivam različne plasti in izzive, ki jih prinaša delo v bolj organizacijskih vodah, ustvarjanje vsebin za družbena omrežja in marketing. V veselje mi je tudi izvajanje delavnic ter organizacija dogodkov, tako da puščam svoje možnosti odprte. Vsekakor pa se že veselim izzivov, ki mi jih bo življenje prineslo v prihodnje. Glede na to, da sem bila aktivna na tako raznolikih področjih, vem, da imam znanje in kompetence, da se spopadem z njimi. Verjamem, da bom na koncu našla (ali pa si ustvarila) tisto, kar me bo najbolj razveseljevalo in polnilo z energijo.
Zakaj se ti zdi pomembno, da si aktivna študentka?
Glede na to, da sem zelo radovedna in me zanima ogromno stvari, mi je ravno ta aktivnost v različnih projektih, društvih in skupinah prinesla zelo dobre informacije o tem, kaj je tisto, kar me veseli in izpopolnjuje ter kaj je tisto, v čemer se v prihodnosti morda ne vidim. Vključitev v vse te aktivnosti mi je prinesla tudi ogromno novih poznanstev, mi omogočila delo s strokovnjaki na različnih področjih (kar je vedno zelo poučna izkušnja), mi pomagala pri grajenju kompetenc in osebni rasti, predvsem pa sem preko tega pridobila prijateljstva, za katera verjamem, da bodo ostala z mano tudi v prihodnosti. Ko skupaj premaguješ ovire in izzive, spoznaš, da res lahko narediš (skoraj) karkoli, kar si zamisliš.
Z mladinskim centrom sodeluješ že nekaj časa. V tem času si si nabirala izkušnje predvsem z uspešnimi lokalnimi dogodki. Na katerega si najbolj ponosna? Kaj si se v teh aktivnostih naučila?
Ja res je, mladinski center je že nekaj časa vpleten v moje življenje. Kot najstnica sem se udeležila kar nekaj dogodkov, ki jih je organiziral MCT, kasneje pa sem jih nekaj tudi organizirala. Težko izberem, na katerega sem najbolj ponosna, saj je bil vsak zelo poseben. Bi pa mogoče izpostavila okroglo mizo na temo preprečevanja samomora. Zakaj ravno to? To je bil prvi večji dogodek, pri organizaciji katerega sem tako aktivno in vpeto sodelovala. Hkrati pa je bil to prvi dogodek, ko se je o tej, na žalost mnogokrat še vedno tabu, temi spregovorilo v lokalnem okolju. Tudi udeležba je bila takrat res nad mojimi pričakovanji.
Bi pa rekla, da je vsak dogodek prispeval nov kamenček v mozaik moje osebne rasti, sem se pa predvsem naučila, da imajo mladi v Zasavju različne interese in da jim lahko preko takšnih dogodkov približamo različne teme. Naučila sem se tudi, da je v redu, če kdaj ne gre vse po načrtu in če dogodek ni popoln. Včasih je tudi pomembno, da imaš plan B (še posebej, če obstaja možnost, da ti jo zagode vreme, haha).
Ta teden spet pričakujemo sneg, ki nas lahko vleče ven ali pa notri J. Katero knjigo, serije, filme bi nam priporočila za te dni, ki prihajajo?
Priporočil za knjige bi lahko našla kar veliko, bi pa mogoče izpostavila nekaj tistih, ki so mi najbolj ostale v spominu ali pa se dotaknejo tematik, ki so mi zanimive: Zakaj spimo (Matthew Walker), Športni gen (David Epstein), 21 nasvetov za 21. Stoletje (Yuval Noah Harari), Tihi (Susan Cain), Atomske navade (James Clear) in pa Čuječnost (Robert Križaj). Vsake toliko pa rada preberem tudi Malega princa (Antoine de Saint-Exupéry).
Za serije pa mogoče kakšne bolj »klasične«, kot so Prijatelji (Friends), Kako sem spoznal vajino mamo (How I met your mother), Dobri kraj (The good place) in Brooklyn 99. Pa mogoče še Drzna dekleta (The bold type) in Dobre težave (Good trouble).
Kake so tvoje želje/načrti za prihodnost?
V prvi vrsti želim dokončati študij. Če bo situacija to dopuščala, si bom letos privoščila tudi kakšno potovanje. Bolj dolgoročno pa bi rada našla neko delo, v katerem bom zares uživala in v katerem bom lahko še naprej osebno (in poklicno) rastla in se razvijala. Vsekakor pa želim še naprej delati na projektih, s katerimi lahko javnost ozaveščam o pomembnosti tega, da poskrbimo zase in s katerimi lahko skupaj spregovorimo o »tabu« temah. Želja je tudi, da bi enkrat v prihodnosti opravila izobraževanje za učitelja čuječnosti.
Se že veselim, da vidim, kam vse me bo pot zanesla v prihodnjih letih.
Kako vidiš mlade v Zasavju? Kaj bi jim sporočila?
Menim, da imajo mladi v Zasavju resnično velik potencial in tudi veliko priložnosti, da se vključijo v aktivnosti, ki jih veselijo. Zasavje je majhno, ampak ponuja resnično raznolike stvari, tako da verjamem, da lahko vsak najde nekaj, kar ga zanima in mu je blizu. Menim tudi, da je v lokalnem okolju veliko društev in organizacij, na katere se lahko obrnejo s svojimi idejami in prepričana sem, da lahko uresničijo (skoraj) vse, kar si zamislijo.
Rada pa bi jim sporočila to, da naj bodo radovedni in pogumni, naj se ne bojijo izkoristiti priložnosti, ki se jim ponujajo in naj jih ne bo strah preizkusiti različnih stvari. Napake in neuspehi so del naših življenj, ampak če jih znamo obrniti sebi v prid ter se iz njih nekaj naučiti, lahko postanejo veliko več kot to in obogatijo naše izkušnje. Spodbudila bi jih tudi, da so aktivni na različnih področjih, da iščejo različne vire, dogodke in delavnice na teme, ki jih zanimajo, da stopijo izven šolskih okvirjev in svoje znanje nadgrajujejo tudi z neformalnim izobraževanjem in delom v praksi (prostovoljnim ali plačanim). Predvsem pa bi jim sporočila, da naj bodo pozorni na svoje duševno zdravje, naj čas posvečajo aktivnostim, ki jih veselijo in so jim blizu in naj bodo odprti ter iskreni do sebe in drugih.
Foto: osebni arhiv
