Tjaša je temperamentno dekle, ki rada raziskuje svet in sebe. Je ljubiteljica živali, še posebej psov, ki ji vseskozi delajo družbo. Ne le, da jo boste spoznali v tem intervjuju, ta petek (26. 3. 2021 ob 18h), se ji lahko pridružite na delavnici raziskovanja čustev.
Kdo je Tjaša? Se lahko na kratko predstaviš?
Ljudje ki me poznajo, bi me verjetno opisali kot ljubeznivo, igrivo in predano osebo, ki je otroško navdušena nad izkušnjo življenja. Rada hodim v hribe s psičko Rubi, kjer v tišini dihava svež zrak in opazujeva magične detajle narave. Rada ustvarjam – rišem, pišem, plešem. Po izobrazbi sem socialna pedagoginja, ki čuti veliko strast do razumevanja čustvenih in vedenjskih vzorcev v odnosu do širše družbe. Trenutno sem na magisteriju iste stroke. Posebno se mi zasvetijo oči, če s konicami ušes slišim besede »kvantno«, »nevro«, »celostno«, »somatsko«, »zavest« in »ljubezen«. V predalu imam kar deset zapolnjenih dnevnikov, ki mi služijo pri raziskovanju notranjih svetov – tam sem radikalno iskrena do sebe – pot do življenja v skladnosti je v priznavanju vsega tistega, kar ni. Rada imam naravo, živali in ljudi.
Kaj je tvoj življenjski moto?
Moje življenjsko vodilo je tisti del mene, ki je najbolj resničen, najbolj živ in najbolj moj. Pris(o)tnost mi predstavlja najvišjo avtoriteto.
Aktivna si v različnih sredinah. Kje vse te lahko najdemo? Kaj ti tako angažiranje pomeni in kaj ti prinese?
Res je – za pet let sem padla v akademske vode, vzporedno pa sem se ljubiteljsko ukvarjala z ličenjem. Rada ustvarjam in se igram s senčili in bleščicami – predvsem pa rada osrečujem ljudi. Res je, da so se moje vrednote v teh petih letih precej spremenile – zdaj mi več pomeni sprejemanje sebe in drugih, takšnih, kot smo, kot pa odtenek lepe šminke. Včasih se pač ne svetim(o) – in tudi to je pomemben, enakovreden del življenja. Hkrati pa ne morem zanikati, bleščice na vekah ne pripomorejo k dejstvu, da ko svetim(o), svetim(o) še malo bolj.
Študij socialne pedagogike pa mi je povsem spremenil pogled na svet. Dal mi je priložnost, da sem ozavestila lastne travme, se o tematiki širše izobrazila in ugotovila, da je potreben radikalen zasuk v razumevanju individualnih izzivov, ki se v resnici dotikajo nas vseh, kolektivno. Z osebnostno rastjo, izkušnjami in izobrazbo sem zgradila temelj zdrave samozavesti in kljub omejitvam vedno bolj stopam v pogum, da aktivno živim svoje poslanstvo.
Z mladinskim centrom sodeluješ že nekaj časa. Kaj ti je to sodelovanje prineslo? Česa si se naučila?
Mladinskemu centru Trbovlje sem izjemno, globoko hvaležna. Bolj ljudem, zaradi katerih je mladinski center to, kar je. Hvaležna sem za priložnost in za zaupanje, za prosto pot in prostor, da ustvarim, kar si želim. S talentirano mladinsko delavko Ireno Ivnik sva organizirali izjemno mednarodno mladinsko izmenjavo »Discovering YOUniverse«, kjer sem vsebinsko prispevala k programu za osebnostno rast. Za mladinski center pišem tudi javne članke, ustvarjam promocijo in organiziram socialno-pedagoške delavnice. Naslednja delavnica bo o ČUSTVIH, 26. marca 2021 ob 18. uri. Mladinski center občutim kot prijazno podporo, ki mi drži prostor. Spoznala sem, da je skupno sodelovanje privilegij, ki ga želim vsem mladim.
Aktivna si svojem IG profilu, pred kratkim si ustanovila tudi svojo FB stran »Notranji procesi«. Kakšen je njen namen oziroma kaj želiš z njo doseči?
Notranji procesi v svoji viziji prispeva k dvigovanju zavesti in opogumlja k bolj pristnemu načinu življenja. Je odgovor na nezadovoljeno potrebo človeka po tem, da osonči skrite dele duševnosti, v katerih se skriva potencial za več izbir in manj omejitev. Navdih črpa iz ideje o varnem prostoru, medsebojni povezanosti, večjem dopuščanju ranljivosti, iskrenosti, ljubezni, pogovorih onkraj cenzure in sprejemanju drugačnosti.
Kakšen nasvet bi dala sebi pri 15 letih (če bi se srečala zdaj)?
Samo objela bi se.
Pomlad je (skoraj) tu. Katero knjigo, serije, filme bi nam priporočila za te dni?
Knjigo Authentic, profesorja Stephena Josepha.
Kake so tvoje želje/načrti za prihodnost?
Več časa preživetega v naravi. Moj deda, Stane Golob je izkušen planinec. Pred kratkim sem ga prosila, da mi napiše seznam njegovih najljubših hribov – plan je, da jih prehodim(o) vse. Če bi mi pred desetimi leti kdo povedal, da bom rada hodila v hribe, bi verjetno umrla od smeha. Ljudje se res spreminjamo.
Želim si organizirati več izkustvenih delavnic na temo »notranjih doživljanj« in prispevati k temu, da se normalizira nekaj, kar je v osnovi najbolj normalno, a je izvzeto iz javne razprave. Po končanem magisteriju se bom vpisala na študij integrativne psihoterapije. Tak je »uradni« plan, seveda sem odprta za variacije. Želim si skupnost iskrenih, odprtih in prijaznih ljudi. Sicer pa se želim čimbolj prepustiti življenju in ohraniti hvaležnost in zavedanje, da nič ni samoumevno.
Kaj mogoče ti, kot mlada v Zasavju pogrešaš?
Pogrešam nek ulični neformalni prostor, kjer bi se mladi družili in povezovali. Predstavljam si okrasne lučke in veliko blazin – skratka sproščen prostor, kamor lahko vedno prideš, kjer se od tebe nič ne zahteva in si hkrati pomemben del te družbe. Nikoli ne bom pozabila tega, kako je na partizanu Neja Berger igrala na kitaro, peli smo Bijelo dugme iz neke stare pesmarice, potem pa je takratni center Sonček organiziral peko palačink. To pogrešam v skupnosti. Takšno povezovanje je izredno pomembno. In ogromno šteje.
Kako vidiš mlade v Zasavju? Kaj bi jim sporočila?
Mladi v Zasavju smo prijazni in odprti ljudje z velikim potencialom. Želim nam, da majhnost krajev, iz katerih prihajamo, predstavlja prej prednost kot oviro. Sporočila mladim…. Da je tvoj unikaten pogled na svet z iskricami v očeh, ki se ti zasvetijo pri zelo specifičnih rečeh – tvoje darilo svetu. Prosim, razširi te iskrice tako, da jih bomo opazili še drugi. Ljudje se tako preveč ukvarjamo z omejitvami, da spregledamo, kar je dobrega. Si predstavljaš, da bi pomlad letos rekla »Joj, ful se sekiram, sem skeptična če so te rože dovolj dobre… razmišljam, da letos sploh ne bi delala rož, se mi zdi, da so tiste, ki cvetijo poleti, itak lepše.«
Naslednjič ko boš videl_a tisto majhno modro spominčico, se spomni, da si tudi ti takšno darilo.
Foto: osebni arhiv
