Trboveljčanka Regina Janc se je pred časom navdušila nad gorskim kolesarjenjem. Prijetno dekle vodi želja po odkrivanju neznanega in predvsem drugačnega. Svojo ljubezen do kolesarjenja je podkrepila z opravljenim šolanjem za turnokolesarsko vodnico, pomagala je pri vzpostavitvi zasavskega dela Slovenske turno kolesarske poti (STKP), sodeluje pri vzpostavitvi Cilenca trails (ki se predvidoma odpre pomladi 2021) ter pri lokalnem kolesarskem projektu, ki zaenkrat ostaja skrivnost.
Se lahko na kratko predstaviš publiki?
Sem Regina Janc. Stara sem 29 let in prihajam iz Trbovelj. Obiskovala sem Osnovno šolo Trbovlje. Po končani OŠ sem šolanje nadaljevala na gimnaziji. Kot gimnazijska maturantka sem šolanje nadaljevala na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede.
S čim se ukvarjaš in kaj so tvoji hobiji?
Večino prostega časa namenim hčerki in partnerju. Preostanek pa seveda… s partnerjem na kolesu, nekje v naravi. Če je potrebno, primem za lopato, grablje ali rovnico in »pošejpam kak trail« (smeh). Pozimi pa kot zavedna Slovenka smučam.
Kdaj in predvsem zakaj si se odločila za gorsko kolesarjenje. Kaj te je pripeljalo do tega, da si se odločila za šolanje turno kolesarske vodnice?
S kolesom sem se vozila že prej. Prvo malo boljše kolo sem pa kupila pred štirimi leti. Zakaj? Ker sem vedno rada hodila v hribe, obenem pa se mi ni ljubilo hoditi. In kolo je rešitev! V šolo za vodnika sem šla, ker bom nekega dne imela sanjsko službo, ki sploh ne bo služba – rada bi se preživljala s svojim hobijem.
Kakšne so tvoje želje za prihodnost?
V prvi vrsti je moja želja – kot želja vsake mamice – da bi bil moj otrok zdrav, uspešen. Kar se pa ostalih želja tiče… Želim si spremembo nesmiselne slovenske zakonodaje na področju gorskega kolesarjenja, ki nas v veliki meri meče v isti koš kot motokrosiste in ostale motorizirane motilce gozdnega miru, ki res ne sodijo v gozd in naravno okolje. Želim si, da bi Zasavje kot regija prepoznalo svoj potencial, da bi znali izkoristiti okolico in ne samo jamrali, da se tega pri nas res ne da, oziroma da bi se znebili miselnosti o tem, da je Zasavje deprivilegirana regija, v katero turisti res ne bodo prišli. Ni res, Zasavje in naši okoliški hribi imajo potencial. K nam hodijo tako domači kot tuji kolesarji. Želim si, da bi se Zasavje razvilo v kolesarko destinacijo. In seveda, da bi jaz ostala cela (smeh).
Ostala cela? Si imela kakšno poškodbo, povezano s kolesom?
Pri kolesarjenju so poškodbe stalnica. Od pogostih zlomov ključnic, različnih okončin, do poškodb hrbtenice. Pred dvema letoma sem na lokalnem trailu padla. No ja, bil je bolj polet čez krmilo. Z glavo naprej sem po zraku priletela v kup nakopanega laporja. Sledil je rešilec, prevoz v bolnišnico in diagnoza – zlom 6. vratnega vretenca. Imela sem srečo.
Kaj bi sporočila mladim iz Zasavja?
Kot je nekoč dejal Albert Einstein: ”You never fail until you stop trying”. Včasih si kakšno stvar želiš, jo enostavno hočeš imeti. Našla sem krog somišljenikov in se z njimi podala na trnovo pot. Nismo se predali, vztrajamo. Res je, da včasih stvar, ki si jo želiš, ne počiva na pragu hiše, bloka itd. Vendar če si jasno začrtaš cilj, si mu predan in greš tudi ”z glavo skozi zid” – uspeš. Tudi če ne gre v prvo, se spomni zadnje kitice Pavčkove pesmi z naslovom ”Ko hodiš, pojdi vedno do konca”, ki pravi:
A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.
Gašper Venc
