Nabora aktivnih mladih v našem okolju kar ne zmanjka. Tokrat predstavljamo mirno dekle, ki pa v sebi skriva toliko različnih ljubezni. Debate z njo niso nikoli dolgočasne, svoja stališča brani odločno. Kreativnosti ji ne manjka, saj je sodelovala pri oblikovanju več mednarodnih projketov, prav tako ne poguma, saj je v lanskem letu pustila vse, spakirala kovčke in odšla opravljat prostovoljno delo na Finsko. Domov se je vrnila po 11 mesecih. Spoznajte Niko. Več pa v spodnjem intervjuju.
Kdo je Nika in kaj počneš? Se lahko na kratko predstaviš?
Sem Nika, študiram, poslušam svašta od glasbe, berem knjige, kuham, ustvarjam, pijem čaj in za nameček preveč jamram.
Si velika ljubiteljica narave, živali, zagovornica veganstva. Kaj te je pripeljalo na to pot?
Vedno sem imela rada živali, že odkar se spomnim so predstavljale pomemben del mojega življenja. Dejstvo o tem, od kje prihaja meso, mi ni bilo nikoli tuje, zato sem se ga v najstniških letih odločila izločiti iz jedilnika. Par let kasneje sem nato opustila tudi ostale izdelke živalskega izvora. Včasih sem na ta račun prejela veliko negativnih opazk, a vendar se svet počasi premika naprej in je takšen način življenja (ne samo prehranjevanja) vse bolj sprejet.
Pri veganstvu ne gre samo za etičnost, temveč tudi za zdravje in okolje. Zaradi tega se zavzemam tudi za življenje z manj plastike, z manj hitre mode ter nasploh z manj odpadki.
Pred kratkim si se vrnila iz Finske z opravljanja ESC? Kaj je ESC in kaj si na Finskem počela?
ESC je kratica za European Solidarity Corps, po domače povedano pa gre za prostovoljno službo. Za mlade do 30. leta starosti je to odlična priložnost, da za določen čas brez stroškov odidejo v drugo državo, kjer prostovoljno delajo v zameno za stanovanje ter denar za hrano in nekaj žepnine.
Skoraj celo leto sem preživela na Finskem, natančneje v Kokkoli, kjer sem delala v mednarodnem mladinski centru Villa Elba. Moje delo je bilo vsak dan drugačno, od učenja novih stvari, fotografije in montaže videoposnetkov do obiskov šol ter dela s skupinami. Imela sem ogromno prostega časa, ki sem ga zapravila z branjem, štrikanjem nogavic, učenjem in spoznavanjem novih ljudi ter krajev. Kolikor so okoliščine dopuščale sem tudi potovala ter tako obiskala kraje tako na severu, kot tudi na jugu države. Povezala sem se tudi z lokalnim zavetiščem za živali ter skrbela za tri mačke, dokler se ni našel nekdo, ki jih je bil pripravljen posvojiti. Na ta način mi ni bilo dolgčas tudi v času lockdowna, ko se načeloma ni dogajalo ravno veliko.
Od celotne izkušnje sem odnesla ogromno, leto pa je minilo kot bi mignil. Vsekakor priporočam ESC vsem, ki jih zanima tujina!
S čim se ukvarjaš sicer in kaj počneš sedaj po vrnitvi?
Po vrnitvi sem se vpisala naprej na faks, takšen je bil vseskozi tudi moj načrt. Trenutno sem torej študentka germanistike v Ljubljani, študiram isto smer kot na dodiplomskem študiju. Kam me bo to pripeljalo, še ne vem, vem samo, da imam rada tuje jezike in mi je v veselje delati z njimi.
Veliko časa mi vzame tudi študentsko delo, saj delam na dveh mestih, poleg tega pa sem tudi del projekta CELA (Connecting Emerging Literary Artists). Ta projekt povezuje mlade avtorje s prevajalci ter literarnimi profesionalci, njegov cilj pa je širiti literaturo v manj prevajane jezike. V sklopu tega projekta sodelujem z založbo Goga in nizozemskimi pisatelji ter prevajam njihova dela iz izhodiščne nizozemščine v slovenščino.
Kaj počneš v prostem času?
Prosti čas najraje namenim fantu, prijateljem, družini, otrokom (beri: mačkam) ter pa tudi sebi. Rada se podružim ob kakšni kavici ali čaju, pogledam kakšen film ali serijo, skuham ali spečem kaj dobrega, ali pa preberem kakšno dobro knjigo.
Že kar nekaj časa se ukvarjam z izdelavo kozmetike, moja specialiteta so dezodoranti. Odkar pa sem prišla nazaj s Finske pa se tudi ukvarjam z izdelavo svečk. Trenutno mi malo primanjkuje časa, izdelava svečk pa zahteva kar nekaj potrpljenja in preizkušanja, ampak me izredno veseli in imam že velike načrte za naprej.
Po snegu že diši. Katero knjigo bi nam priporočila za zimske dni, ki prihajajo?
Lahko tudi dve, tri? Ok, kul!
Najprej nekaj v povezavi s Finsko: zbirka knjig o Muminih pisateljice Tove Jansson. Slovenci smo Muminov navajeni
bolj iz serije, veliko jih sploh ne ve, da obstajajo tudi knjige in stripi. Za
Fince so Tove in Mumini izrednega pomena, vidiš pa jih lahko povsod.
Knjige so prevedene v slovenščino, lahko pa jih beremo kot preproste otroške
knjige, ali pa kot knjige z bolj globokim pomenom. Ti pa ob branju zagotovo dajo
nek lušten občutek.
Naslednja, ki jo priporočam, je Slika Doriana Graya, oziroma The Picture of Dorian Gray, pisatelja Oscarja Wilda. Prvič sem jo prebrala v srednji šoli, po tem ko smo omenjali neko drugo njegovo delo, in je takoj postala ena izmed mojih najljubših knjig. Doma imam celo več kot en izvod te knjige.
Že od mladih let pa gojim močno ljubezen do grške mitologije, zato ne morem mimo knjig s takšno tematiko. Kot nek odličen uvod v mitologijo priporočam Mythos, ki ga je napisal Stephen Fry. Je sicer del zbirke, v kateri sta še Heroes in tudi nova knjiga Troy, ampak gre za samostojne knjige.
Poleg tega pa s podobno tematiko priporočam tudi The Song of Achilles pisateljice Madeline Miller, ki govori o Ahilu in Patroklosu. Super knjiga, super pisateljica.
Kake so tvoje želje/načrti za prihodnost?
Vsekakor želim dokončati študij, hkrati pa se nameravam v tem času še učiti in delati na tem, da postanem najboljša možna verzija same sebe, vsekakor pa tudi želim nadgraditi in izpopolniti ta moj hobi izdelave kozmetike in svečk.
Ko bo mogoče, bi rada spet malo potovala ter se tudi vrnila na Finsko.
Kako vidiš mlade v Zasavju? Kaj bi jim sporočila?
Nisem prepričana v trenutno stanje, v prejšnjih letih se mi je pa zdelo, da v Trbovljah med mladimi obstaja prepričanje, da jim Trbovlje ne nudi veliko. Vedno se nekaj nadgrajuje in dogaja, hkrati pa je veliko tudi odprtega za nove ideje in predloge. Vse je v odnosu in pogledu na svet, dostop do informacij pa ima takorekoč že tudi skoraj vsak. Tisti zlajnan pregovor Vse se da, če se hoče.
Fotografije:
- Miloš, za katerega sem v Kokkoli skrbela tri mesece, od takrat, ko je bil najden na cesti, do takrat, ko so ga posvojili. Sedaj živi na Laponskem.
- Rovaniemi, ki sem ga letos po 7 letih ponovno obiskala
- eden izmed lepših nacionalnih parkov na severnem delu Finske
