Kdo je Luka? Se lahko na kratko predstaviš?

Luka Ivezić je preprost mladenič, ki ne potrebuje ničesar drugega kakor strehe nad glavo, hrano, vodo in družbo dobrosrčnih ljudi. Svoje otroštvo je preživel med rudarskimi bloki na Tereziji, kjer je uvidel, kako se sreča in beda prelivata v enost, ki ji pravimo življenje. Tu je spoznal vse mogoče ljudi, različnih narodnosti, starosti in družbenega staža. Naučil se je viditi dobro v ljudeh, ne glede na to, kaj so ali niso. Prepričan je, da smo v izvoru vsi ljudje dobri, a med odraščanjem težko obdržimo stik s samim sabo, saj smo rojeni v svet vladarjev, ki bi na vsak način želeli, da se predamo njihovim miselnim zankam. Izhaja iz pretežno krščanske družine, kjer je prejel prve občutke o nečem višjem, kakor je on sam. Že kot otrok se je soočil s smrtjo več družinskih članov, kar je v njem zgodaj prebudilo vprašanja o smislu življenja. Kljub žalosti je to najlepši dar, ki ga je kdajkoli prejel. Čiste izvorne misli ohranja z ustvarjanjem, pisanjem poezije, preigravanjem kitare, slikanjem in spoznavanjem novih ljudi. Njegova pot je pot svetlobe, njegovo srce bije za rajo, ki je njegova edina prava družina. Živi v upanju, da se bomo ljudje prebudili in zavrgli plašnice, ki so nam jih nadeli elitneži. Žalosti ga, kako lahko so nas ujeli v pravljico levega in desnega krila, ki sta v resnici del iste ptice.

” Nisem čisto prepričan, kdo sem in ali bom to sploh kdaj izvedel, a vem, kdo nisem. “

Kaj te je spodbudilo k pisanju poezije? Kaj trenutno ustvarjaš?

Nov val ustvarjanja se je pričel, ko sem se preselil v Ljubljano, kjer sem spoznal mnogo somišljenikov. Nekajkrat sem čisto naključno prijadral v R.O.G., kjer so v Modrem kotu prirejali noči poezije, tam sem zopet začutil željo po pisanju. Po nekem podobnem večeru, sem na poti domov napisal tri pesmi in začutil, kako je moj korak postajal vedno lažji, saj sem iz miselnega nahrbtnika vrgel kar nekaj težkih kamnov. Gonilo pisanja je v resnici nezmožnost predelave problemov v fizičnemu svetu. Na primer, kako naj bi nekomu zaupal svoja globoka čustva, ko pa vem, da ta oseba tega ne bo mogla sprejeti ali pa, kako naj se pogovorim z osebo, ki je že mrtva.

Trenutno ne ustvarjam ničesar konkretnejšega, recimo, da pišem bolj impulzivno. Zadnje čase se večinoma poslužujem tem o človeku in njegovi vlogi na tem čudovitem planetu. Ukvarjam se tudi z sestavljanjem glasbe za novo nastalo skupino Zhammet.

Bi se definiral kot poet, umetnik (če ja, zakaj ja?, če ne, zakaj ne?)

Sam se ne vidim ne kot poeta in ne kot umetnika, sem le kreativna oseba. Če vsak dan mečeš na koš, še ne pomeni, da si košarkaš. Boleče je prilepiti nalepko nase, saj mislim, da z vsako nalepko izgubimo fraktal pristne človeške energije, ki je neulovljiva in neopisljiva z besedami. Nisem produkt, ki bi ga lahko označili z besedami – sem življenje samo, kakor vsi vi.

Kaj prižge luč v tebi, kaj te inspirira?

Včasih me inspirira luč, včasih me inspirira tema, vedno pa so to mogočna čustva. V zadnjem času me žene želja po vrnitvi človeškega dostojanstva, zmanjšanju razpoke med rajo in elito, iskanju čutečega človeka v oceanu apatičnosti.

Ali si imel/imaš vzornika/mentorja, nekoga po kateremu se zgleduješ?

Moji vzorniki ste vsi, ki v sebi nosite brezpogojno ljubezen do življenja, moj mentor pa je notranji glas, ki me tako spretno uči in usmerja na pravo pot. Sila sem hvaležen, da me obkrožajo čuteči ljudje, od katerih prejmem vrsto neprecenljivih izkušenj. V imena se ne bi poglabljal, saj bi bil spisek predolg, a brez njih bi že zdavnaj izgubil upanje v človeštvo.

Kaj je najbolj zanimivo umetniško delo, ki si ga videl?

Risbe in ostale kreacije Američanke Kare Kendall, sicer žene dolgoletnega prijatelja, pisatelja in prevajalca Semirja Mujića, ki me je pred kratkim prav tako navdušil z svojo kratko zgodbo “The fisherman”.

Katero mitsko bitje bi najbolj izboljšalo svet, če bi obstajalo?
Nikoli se nisem poglabljal v svet mitoloških bitij, zato vam lahko ponudim le neko laično verzijo. Po mojem bi se situacija v svetu izboljšala, če bi bilo manj zombijev in sorazmerno več angelov.

Nam zaupaš kakšen bi bil tvoj popolni dan?

Zbudim se v sončno jutro, vstanem in se odpravim v kuhinjo, kjer si pristavim vodo na štedilnik. Ob jutranji kavici poslušam radio, in sicer prve novice dneva.

Zaslišim ženski glas, ki kar poka od veselja. Govori o tem, da so vse “covid omejitve” preklicane, meje so se odprle in vsa politična elita je bila strpana v zapor. Bujen nasmešek se mi pričara na obrazu …

Z nami si prvič sodeloval pri mednarodni mladinski izmenjavi »Verses of Europe«. Kaj ti je to sodelovanje prineslo (ali je to res, ali si že prej pri katerem dogodku MCT-ja sodeloval? Če ja, pri katerem)?

Tako je, v preteklosti sem sodeloval pri kar nekaj projektih takratnega Mladinskega centra Trbovlje. Poleg omenjenega gostovanja izmenjave, sem bil tudi del nekaterih koncertov in večera poezije.

Sama izmenjava mi je vlila pozabljene načine otroške zabave, takrat sem se prvič sprostil v domačem kraju, začutil sem, da se tu nimam ničesar bati. Mrki pogledi nekaterih someščanov niso bili več pomembni, iskal sem le prijetne obraze, ki so podpirali naša svetla dejanja. Nikoli ne bom pozabil, ko smo se kot nekakšni člani hare krišne sprehajali po Salluminesu in prepavali.

Vsi so skočili na balkone in nas opazovali, eni zgroženi, drugi veseli, da mesto živi. Imeli smo veliko barvnih kred, s katerimi smo pričeli risati po dvorišču pred bloki. Nemudoma so se nam pridružili otroci, skupaj smo peli in se igrali – a ni to nekaj najlepšega kar si človek lahko zamisli?

Kako vidiš mlade v Zasavju? Kaj bi jim sporočil?

Nikar se ne bojte sanjati o velikih stvareh, saj smo ustvarjeni prav za to.

Ne dopustite, da vam drugi narekujejo življenjsko pot, tu ste, da živite svojo zgodbo. Nikoli ne pozabite, od kje prihajate in kdo ste, le tako boste lahko dosegli svoj polni potencial. Ustvarite si svoje mnenje o svetu, naj vam sistem ne narekuje poti. Poslušajte sočloveka, dejstvo je, da se eden od drugega lahko naučimo mnogo dobrega in slabega. Ostanite dobri v srcu in dobro se vam bo godilo. Pomagajte kadar lahko, to je vse, kar lahko storite.

Katero knjigo, serije, filme bi nam priporočil za te dni, ki prihajajo?

Knjige:

Andrej Detela – Cesar je nag! Ali naj o tem še molčimo?,

Yukio Mishima – The sound of waves,

Rabindranath Tagore – Darovanjke,

George Orwell – 1948.

Filmi:

– Werk ohne author,

– Na sončni strani Alp.

Foto: osebni arhiv


Kakšen je vaš odziv?
0KUL1LOVE IT0KR NEKI

ZMST.SI © 2021.