Katja Polc je Zasavčanka, razpeta med dve celini, med dve državi. V času študija jo je pot zanesla v Indijo in ta je postala njen drugi, včasih tudi prvi dom. Ko jo spoznaš, ugotoviš, da je vzhod v njej pustil tudi že sledi, da na dogajanje pri nas in okrog nas zna pogledati z drugega zornega kota. Pogovori z njo so vedno zanimiv, teme pa ponavadi družbeno in okoljsko angažirane.
Kdo je Katja? Se lahko na kratko predstaviš?
Katja je radovedno dekle. Vedno znova jo zanima nekaj novega, pa naj bo to na področju okoljevarstva, antropologije, psihologije ali eko terapije. Že moj študij je bil preplet okojsko – družbenih tem. Zelo rada preživljam čas v naravi in nasploh rada počnem kopico nekaterih vsakdanjih stvari.
Kako ti uspe preživljati te čudne karantenske čase?
To zadnje leto je bilo zame leto precejšnjih sprememb in tudi »karantenski časi« so se ves čas spreminjali. Lansko leto v marcu sem bila v Indiji, kjer smo imeli zares strog režim karantene in skoraj dva meseca praktično nisem stopila ven, razen za osnovne nakupe. Od vsega je bilo zame najtežje to, da nisem mogla ven na zrak, da se nisem mogla gibati. Takrat sem se zares naučila potrpežljivosti, discipline in vztrajnosti, zato da sem si ustvarila urnik, ki je nekako zajemal redno vadbo z elementi joge, čuječnosti in pisanja dnevnika in to lepo navado tudi sedaj poskušam ohranjati. Po tisti najostrejši karanteni pa je zame postalo vse skupaj lažje. Ker sem že zares dolgo živela med Indijo in Slovenijo mi virtualna komunikacija s prijatelji ni bila tuja. Pravzaprav mi je ta prehod na splet tudi omogočal, da sem lahko spoznala in bila del skupin, tečajev in drugih dejavnosti, ki v »normalnih« časih niso dostopne, če nisi tam tudi fizično. Bi pa rekla, da je bilo to leto res eno leto vpogleda vase in predvsem prepoznavanja lepote v vsakdanjih stvareh in opravilih. Zame je bilo kar malo osvobodajoče, da »ničesar ne zamujam« in lahko brez slabe vesti uživam v kuhanju, pospravljanju, branju in podobnem. Kar pa mi je včasih bilo težko, pa je bilo delo od doma – predvsem zato, ker smo se manj držali ustaljenega urnika in je delo res postalo včasih 24/7.
Aktivna si v različnih sredinah. Kje vse te lahko najdemo? Kaj ti tako angažiranje pomeni in kaj ti prinese?
Skozi celotno študentsko obdobje sem bila zelo aktivna v različnih nevladnih organizacijah kot prostovoljka – naprimer pri Društvo Ekologov brez meja, Društvo za preventivno delo, BDS Slovenija in podobno. Zame je bilo ravno to angažiranje tisto praktično učenje kritične miselnosti in razumevanja sveta. Občutek imam, da se človek vedno lahko nauči nekaj novega in predvsem, da je vedno še kaj, kar ne razumemo, kar v naši družbi še vedno zapostavljamo, smo krivični itd. Zadnja leta sem sicer manj aktivna kot prostovoljka, sem pa vedno tudi delala v nevladnem sektorju – kot je naprimer treniranje voditeljev in različnih deležnikov za trajnostni razvoj; promoviranje menstrualne skodelice itd. Letos pa sem se pridružila novemu področju, ki pa prav tako izpostavlja zelo pomemben izziv trajnostnega razvoja in to so demografske spremembe ter kakovostno medgeneracijsko sožitje.
Razpeta si med Slovenijo in Indijo. Kaj te je vleklo na Vzhod?
V Indijo Koromandijo me je predvsem vlekla odprta radovednost, da vidim kako se živi izven slovenskih in evropskih meja, kakšen je način življenja in vsakdan tam. Dobila sem priložnost za 6-mesečno prostovoljstvo v Indiji, kar se mi je zdelo, da je za začetek dovolj dolgo obdobje, da nove dežele ne le obiščem, ampak vsaj malo tudi začutim in razumem. Nisem pa imela nekega specifičnega kraja takrat v mislih. Res me je pritegnilo najbolj to, da živim dovolj časa v popolnoma novem in drugem okolju in da to storim popolnoma sama.
Česa si se naučila v tujini?
Največ sem se naučila in spoznala o sebi, po drugi strani pa o tem, koliko vsega je še za razumeti. Sama sem že pred odhodom menila, da sem »odprte glave in odprtega duha« in šele življenje v Indiji je prineslo iz globin nekatera zelo zakoreninjenja mišljenja, celo stereotipe zahodnega sveta. Pa to, da sem se ves čas opominjala, vedno znova in znova, kako smo pod vsemi simboli kultur, ver, ras, narodov, vsi le ljudje, ki si želimo kvalitetno in dostojanstveno življenje.
Kaj bi predlagala mladim, ki razmišljajo o odhodu v tujino?
Mislim, da je to zelo dobra izkušnja, a je potrebno tudi »delo«, da je ta izkušnja transformativna. Po moji izkušnji bi mladim predlagala, da se odločijo za izkušnjo v tujini, ki je dovolj dolga in se tako približa življenju in ritmu tistega okolja. Pa da se na pot odpravite sami!
Z mladinskim centrom si sodelovala v preteklosti. V tistem času si si nabirala izkušnje z lokalnimi dogodki. Česa si se takrat naučila?
Predvsem tega, koliko vsega že imamo! Mislim, da mi je sodelovanje z mladinskim centrom pokazalo, kaj vse se že pravzaprav dogaja in predvsem, koliko lahko mladi sami izoblikujemo, če se le združimo.
Katero knjigo, serije, filme bi nam priporočila za te dni, ki prihajajo?
Hm … za knjige v tem času priporočam ponovno branje svojih najljubših knjig – je kar zgodovinska priložnost, ko le imamo nekaj več časa zase. Sama že zares dolgo nisem prebrala kakšnega romana, sem pa zelo uživala v branju in delih Yuval Noah Harari-ja in Jared Diamonda. Morda je to tudi čas za branje in hkrati povezovanje z naravo. Priporočam knjige psihologa Billa Plotkina. Zadnja dobra serija, ki sem jo pogledala je bila Queen, film z malo indijske note pa morda The Pink Sky.
Kake so tvoje želje/načrti za prihodnost?
V skladu s »pandemijo« si tudi jaz želim zdaj za nekaj časa ostati na enem mestu in skrbeti za vrt! 😊 Morda se sliši dolgočasno, ampak verjamem, da me bo popotništvo še kdaj premamilo v prihodnosti.
Kako vidiš mlade v Zasavju? Kaj bi jim sporočila?
Mladi v Zasavju smo kreativni in predvsem žilavi in mislim, da je to res dobra popotnica za življenje – oklepajte se ju!
Foto: osebni arhiv
1. Indijski predeli v Delhiju, kjer sem poučevala angleščino
2. Mladostniki, ki sem jih učila angleščino
3. Delavnica o varovanju vode
4.Terensko delo
5. Protestni shod za podnebne spremembe v Delhiju.
