Katarino sem spoznala šele pred kratkim, pa je iz naših krajev. Zato sem jo takoj povabila k sodelovanju, saj je njena pot zanimiva in pestra. Predvsem njena iznajdljivost na potovanjih. Spoznajte jo tudi vi.
Kdo je Katarina? Se lahko na kratko predstaviš?
Hm.. . Odvisno od dneva. Včasih sem animatorka za otroke, druge dni turistična vodička ali prostovoljka, spet drugič fotografinja. Sama sebe tudi rada opišem kot večnega otroka. Predvsem pa se trudim vedno biti prijazna, pozitivna in nasmejana oseba, ki zelo rada potuje in odkriva nove kraje in kulture.
Si Zasavčanka, ki pa je to okolje kmalu zapustila. Kaj te je bolj vleklo ven?
Na začetku predvsem možnost novih poznanstev in pa koncerti, ki jih je bilo v Ljubljani ogromno. Tekom študija pa me je začelo vedno bolj vleči v tujino, želela sem si videti nove, drugačne kraje, spoznati ljudi iz drugačnih kultur in se naučiti novih stvari.
Si zelo aktivna, veliko si že prepotovala. Kje vse si bila in kje ti je bilo najbolj všeč? Zakaj?
Povsod je lepo! Sama še nisem bila v kraju, ki mi ne bi bil všeč. Vedno se najde kaj zanimivega, lepega. Že kot otrok sem veliko prepotovala s starši, kot starejša pa zelo rada potujem sama, tako sem obiskala že večino Evrope in pa Čile. Se pa vedno kadar potujem, poskušam vključiti v lokalno okolje, največkrat s kakšnim prostovoljnim delom. Tako sem na primer v Španiji v Galiciji delala v surf kampu, v Kataloniji pa kot Au-pair, v Grčiji v zavetišču za pse, na Islandiji sem se udeležila fotografskega kampa, v Čilu pa sem delala v hostlu. Zadnji dve bi tudi mogoče izbrala kot do sedaj najljubši. Predvsem zato, ker sta kar konkretno drugačni od Slovenije in tudi med seboj. Islandija je ekstremno varna in mirna država z mirnimi ljudmi, hladnejšim vremenom in prečudovitim severnim sijem. Medtem ko je Čile čisto nasprotje. Ljudje so veliko bolj glasni in zabavni z njihovim južnoameriškim temperamentom, vreme je veliko bolj toplo (po večini države), imajo kilometre dolge peščene plaže. Žal pa je tudi veliko manj varna država. Obe državi pa imata ogromno vulkanov in izjemno naravo.
Trenutno si že nekaj mesecev v tujini. Opravljaš prostovoljno delo v okviru programa Evropska solidarnostna enota. Kako si našla informacije o programu in kaj je dokončno odločilo, da greš?
Res je. Trenutno se nahajam na Portugalskem, kjer opravljam ESC prostovoljstvo. Sama program poznam že vrsto let, mislim da sem zanj slišala že konec srednje šole oz. v začetku študija, še pod imenom EVS. V bistvu sem razmišljala o sodelovanju pri programu kar nekaj časa, vendar je vedno nekaj prišlo vmes. Študij, služba … Lansko leto pa sem malo pred korono ravno bila v fazi iskanja drugega stanovanja in menjave službe, ko sem na Facebook strani ZMŠT- ja videla, da v Grčiji nujno iščejo prostovoljca za kratkoročni projekt (2 meseca). In ker sem imela ravno čas, sem se prijavila. In čez en teden odšla v Grčijo. O dolgoročnem projektu sem začela razmišljati takoj, ko sem se vrnila iz Grčije. Večinoma zato, ker je bila izkušnja iz Grčije tako super, malo tudi zaradi korone in ker sem bila brez službe. Ogromno pa je pripomoglo tudi to, da mi že malo zmanjkuje časa, saj lahko ESC opravljaš le do 30. leta. In ker mi je sama Portugalska zelo všeč, sem si želela projekt opravljati prav tu. Veliko sem brskala po raznih ESC in EVS Facebook straneh, kjer organizacije iščejo nove prostovoljce, svoj projekt pa sem našla na uradni strani ESC, kjer so objavljeni vsi projekti. In ker mi je bil projekt zanimiv, sem se nanj prijavila in bila sprejeta.
Kako ti uspe preživljati te čudne karantenske čase? Trenutno ste na Portugalskem v »lockdownu«.
Sam »lockdown« se je na Portugalskem začel dokaj pozno, sredi januarja. Ne glede na to, da je moj center, v kateremu delam z otroki zaprt za fizično druženje, vseeno poskušamo ostati v stiku z njimi tako, da med tednom popoldan organiziramo online druženja, kjer se pogovarjamo in igramo različne igre. Svoj prosti čas pa sedaj, ko smo omejeni le na svoje občine, večinoma preživljam tako, da hodim na daljše sprehode, se učim portugalsko, slikam, fotografiram okolico in sostanovalce, preberem kakšno knjigo in pogledam kakšno serijo.
Česa te je življenje v tujini naučilo?
Predvsem zaupati vase, v svoje zmožnosti in iznajdljivost. Da ne glede na to, da prihajamo iz različnih držav, različnih kultur in imamo različne navade, smo na koncu dneva vsi ljudje in smo si na nek način zelo podobni. In nenazadnje me je naučilo, da verjamem v ljudi in v njihovo dobroto ter kako smo en drugemu pripravljeni pomagati, ne glede na to, da smo tujci.
Razmišljaš o tem, da bi ostala v tujini? Kaj bo odločilnega pomena oz. kaj ti daje tujina?
Mogoče. Odvisno od priložnosti. V primeru, da najdem službo, nove izzive, nekaj zaradi česa bom želela ostati tu, bom z veseljem ostala. Če ne, pa se bom tudi z veseljem vrnila domov, saj je tudi Slovenija po mojem mnenju prečudovita in dobra država za življenje. Puščam pa zaenkrat še vsa vrata odprta.
Kaj počneš v prostem času? Ob čem ti zaigra duša? Kaj rada počneš?
V prostem času rada hodim naokrog in raziskujem nove kraje, mesta, plaže, hribe, veliko svojega prostega časa sedaj preživim na surfu. Predvsem pa se trudim, da je čas zapolnjen čimbolj aktivno.
Pomlad je na vidiku, pa vendarle, katero knjigo, serije, filme bi nam priporočila za te dni?
Hm … dokaj težko vprašanje za človeka, ki zaspi, še preden se film dobro začne. Ampak meni ljubši so Into the wild, The search for freedom, Eddie the eagle.
Kar se knjig tiče trenutno berem otroške/najstniške knjige v portugalščini, za lažje učenje jezika. Sem pa velika ljubiteljica Outlanderja, serija do sedaj osmih knjig, od katerih sta samo dve ali tri prevedene v slovenščino ostale so v angleščini, po knjigah pa je posneta tudi istoimenska serija, ki bi jo priporočala. Poleg te pa še serije Carnival Row, Vikings, The witcher, La casa de papel, Stranger things, Dark.
Kake so tvoje želje/načrti za prihodnost?
Največja želja trenutno je ta, da bi se vsa ta situacija s korono umirila in normalizirala, saj je večina mojih načrtov povezana s potovanji in turizmom, ki pa jih korona kar lepo drži v šahu.
Kako vidiš mlade v Zasavju? Kaj bi jim sporočila?
Zadnja leta opažam, da se je veliko mladih začelo ukvarjati s podjetništvom in uspešno razvijajo svoje hobije in ideje v podjetja. Veseli me tudi dejstvo, da so tu organizacije, inkubatorji, ki tem malim, mladim start up podjetjem pomagajo. Ena takšnih je npr. Katapult. Ogromno priložnosti za mlade ponuja tudi ZMŠT. Projekt Most, ESC prostovoljstvo ipd. Žal pa še vedno mislim, da premalo mladih izkoristi te priložnosti in pa da včasih prehitro obupajo. Zato bi jim mogoče sporočila, da naj vzamejo ponujene priložnosti, se vključijo v projekte, grejo pogledat čez planke in predvsem naj ne obupajo prehitro.
Foto: osebni arhiv
