Še ena zelo odločna in pogumna punca, ki točno ve, kaj hoče in česa ne. Ki se ne ozira na druge v smislu “kaj bodo pa rekli …”. Zato njega odločitev, da naredi korake v smeri samostojne poti ne preseneča. Tokrat poškilimo z Dino v njen Kreativ Korner.
Kdo je Dina? Se lahko na kratko predstaviš?
Vedno znova ugotavljam, da je težko povedati nekaj o sebi. Sploh, ker se ljudje vse skozi spreminjamo skozi izkušnje, ki jih doživljamo. Tako bi danes o sebi najprej izpostavila to, da sem mama eno leto stari Emili in so moji dnevi obarvani predvsem z njeno razigranostjo in igrivostjo. Še vedno pa sem obdržala sebe in svojo zagnanost do dela. Lahko bi rekla, da je v meni vsaj malo deloholika, saj sem človek, ki je težko pri miru. In čeprav možu velikokrat tarnam, da si želim samo en dan v letu, ko bi lahko cel dan preležala na kavču in jedla čokolado, se mi smeji in pravi, da bi mi že po nekaj urah postalo hitro dolgčas.
V preteklosti si z nami že sodelovala. Inštrukcije, različni projekti … Kaj meniš, da si v teh aktivnostih pridobila za svoj razvoj?
Mladinski center je name pustil res velik pečat. Pravzaprav si sploh ne predstavljam sebe kot osebo brez vse dejavnosti, ki sem jih počela v mladinskem centru. Bila sem v sedmem razredu osnovne šole, ko se je začelo moje sodelovanje z vami. Lagala bi, če ne povem, da me vedno prevzamejo čustva, ko se spomnim, koliko skupnih zgodb smo stkali. V skupnosti in skozi študij socialnega dela sem velikokrat dobila občutek, da mladinsko delo ni cenjeno, kot bi moralo biti. A kot socialna delavka in tudi mladostnica, ki je večino svojih dni preživela z mladinskimi delavci, lahko rečem, da je to veja socialnega dela, ki je izjemno pomembna.
Ko sem se prvič udeležila mladinske izmenjave, sem znala po angleško reči samo, da imam rada čokolado. Pa sem se nekako znašla in izpopolnjevala svoje znanje angleščine od izmenjave do izmenjave. Pridobila sem veliko samostojnosti ter veliko organizacijskih kompetenc. Lahko sem ustvarjala projekte, ki so mi bili blizu. Hkrati pa sem vas čas, pod budnim mentorstvom dobivala nazaj »feedbacke«, kaj bi še lahko izboljšala. Naučila sem se veliko o komunikaciji in reševanju težav. Igre, ki krepijo občutek pripadnosti skupini in razne aktivnosti, pa uporabljam pri svojem delu tudi danes. Znanja, ki sem jih pridobila tu, so znanja, ki me bodo spremljala ves čas.
Zadnji čas svojega delovanja sem namenila predvsem nudenju učne pomoči pri matematiki. Tudi sama sem imela tekom gimnazije nekaj težav pri matematiki in ravno zato sem se lažje vživela v mlade in iskala načine, kako bodo resnično razumeli snov.
Si čisto »frišna« podjetnica? Kaj je Kreativ Korner?
Ja, res je. Ideja je bila pri meni prisotna že dlje časa. Z možem sva ves čas razmišljala o tem in on je bil že kar malo nestrpen. Jaz pa sem čakala, na pravi čas. Kar zame sicer sploh ni značilno, ker sem mnenja, da si moramo prave pogoje ustvariti sami. Čakanje na boljše čase je le izgovor, da nekaj ne naredimo v tem trenutku. Potem pa mine pol leta in se zavemo, da ni nič drugače.
Kreativ Korner je mlado podjetje, staro še ne dva meseca. Je zakladnica idej, kako objavljati na spletu in dovršiti svoj dizajn. Namreč menim, da je potrebno svojo blagovno znamko že od začetka graditi v popolnosti. Kot primer bom izpostavila kar naše mesto Trbovlje. Tu se je v zadnjem času odprlo kar nekaj trgovin in tudi lokalov. Obdržali so se samo tisti, ki so že od začetka imeli dovršeno zgodbo. Žal res ni estetsko privlačno, če na A4 list s kulijem napišemo popust. Mene pravzaprav to odbije. In tako sploh nisem vstopila v dve trgovini, ki sta se odprli pri nas. Ti dve trgovini sta se tudi hitro zaprli. Za dobro delovanje je potrebna dobra strategija in dober marketing. In ravno to ponujava pri Kreativ Korner.
Trenutno na naši spletni strani pišemo o podjetništvu in ženskah in vabimo vas, mlade ustvarjalke, k sodelovanju, da z nami delite svojo zgodbo. Kako bi ocenila, da se znajdeš na podjetniškem parketu? Je mladost prednost ali slabost?
Mladost je lahko in prednost in slabost. Ravno tako kot vsaka stvar v življenju. Odvisno je, kako stvari obrneš sebi v prid. V svojem primeru bi rekla, da je mladost prednost. V odločitvah, ki jih sprejemam tudi nikoli ne razmišljam o svojih letih kot takih, sigurno se potem ne bi poročila pri devetnajstih. 😀
Trenutno sem na začetku in ker imam poleg podjetja tudi redno službo za polni delovni čas, se bom po tej podjetniški poti premikala korak za korakom. Želim zgraditi trdne temlje, ki se bodo odražali v prihodnosti.
Tvoje videnje žensk v podjetništvu?
Ženske zasedamo čisto premalo prostora v podjetništvu. Še vedno so na večini vodilnih mest moški. A mislim, da to ni zato, ker bi bile ženske manj sposobne ali bi imele manj idej. Ampak, ker se v veliki večini primerov ženske posvetimo materinstvu. Tako nam zmanjka časa za naše sanje. Pa ne bi smelo biti tako. Starševstvo je delo obeh in oba spola morata imeti priložnost za razvoj svojih osebnih sanj. Sploh pa, ko se razvijamo celostno in skrbimo zase, smo lahko tudi boljše mame in boljše partnerke. Velika motivacija zame je, da želim biti dober vzor Emili. Da bo vedela, da lahko, da bo vedela, da zmore!
Kaj bi priporočila nekomu, predvsem sovrstnicam, ki razmišljajo o podjetniški ideji, pa potrebuje le malo poguma? Kaj bi bili pravi koraki za uspešen štart?
Velike stvari potrebujejo vsaj malo tveganja. V kolikor se vedno premikamo po črti, ki nam ponuja merico udobja, ne moremo napredovati. Strinjam se, da se je potrebno usesti in preračunati finance, si pripraviti »back up plan«. Potem pa je treba tvegati. In še več, znebiti se je treba okov »Kaj bodo rekli drugi? Se bodo smejali moji ideji? Me bo kdo podprl?« itd. Karkoli počnemo v življenju, nikoli ne bo zadovoljilo vseh. In prav je tako, najbolj pomembno je, da na koncu dneva, ko ležemo v posteljo, smo zadovoljni tam, kjer smo. Da smo zadovoljni sami s seboj.
Moj štart je bil nekoliko drugačen. V tem času priznam, da nisem razmišljala o odpiranju podjetja. Priložnost se je ponudila sama. Ampak temu ni čisto tako. Priložnost sem si pravzaprav ustvarila sama. Od junija naprej sem hodila po razgovorih. Sodelovanje s podjetjem se je začelo tako, da sem najprej po telefonu prejela zavrnitev, ker ne govorim italijansko. Pa sem vseeno poslala svoj CV in napisala kaj vse znam. Čez dva meseca sem začela opravljati delo, ki sem si ga vedno želela. »Primorana« pa sem bila odpreti tudi podjetje. V roku desetih dni sem podpisala 3 pogodbe; pogodbo o zaposlitvi, odprla sem s.p. ter podpisala dve pogodbi za sodelovanje. Pred tem pa sem bila deležna niza zavrnitev. Tako da, vztrajaj in verjemi vase!
Kaj počneš v prostem času, če ti ga kaj ostaja?
Sem se kar malo nasmejala :D. Prosti čas preživim z Emili in partnerjem. Veliko se igramo, veliko pojemo pesmice in plešemo. Emili ima reeees veliko energije, tako da smo ves čas v pogonu. Ko pa si vzamem čas zase, je to v zadnjem času tek s sestro. Takrat odklopim možgane in samo tečem.
Trenutno smo v karanteni pa še po snegu malo diši. Katero knjigo ali film bi nam priporočila za zimske dni, ki prihajajo?
Hm, ne vem, če sem pravi naslov za tole vprašanje. V zadnjem času res nisem prebrala nobene knjige ali si pogledala kak dober film. Razloge zato najdete zgoraj. Imam pa eno priporočilo … Ker diši po snegu in decembru … Predlagam peko dobrih piškotov in predvsem, da odložimo telefone ter smo resnično drug z drugim.
Kake so tvoje želje/načrti za prihodnost s podjetjem?
Moje želje so trenutno morda precej skromne. Rada bi nadaljevala s sodelovanjem s podjetjema, ki sem ju omenjala prej, saj mi je to res v veselje ter se lotila nekaj novih projektov. Potem pa korak za korakom. Upam, da bom nekega dne lahko počela samo to in nič drugega. Tisto svojo malo večjo željo, oziroma načrt, pa bom zaenkrat ohranila samo zase.
Kako vidiš mlade v Zasavju? Kaj bi jim sporočila?
Mladi v Trbovljah smo velik potencial. Včasih nam malo ponagaja to, da težko pridemo do stanovanja, težko do službe v domačem kraju. Ampak to so stvari, na katere ne moremo direktno vplivati. Ko pomislim na Trbovlje in mlade, lahko naštejem res veliko mladih, ki so kljub nekim oviram sledili sebi in dosegli svoje cilje. Vesela sem, da jih poznam.
Foto: osebni arhiv
