Z Barbaro se poznava že “ohoho” let, ko je še kot mala nadebudna šolarka hodila na počitniško varstvo. V teh letih je zrastla v krasno dekle, s katero ti tem za pogovore nikoli ne zmanjka, s katero so še zahtevni pogovori skorajda lahkotni. Dekle, ki v sebi skriva polno energije in ki tudi preseneča, ko ti pove, da lahko cele noči prepleše na bite elektronske glasbe. V zadnjem obdobju se je pogumno soočila tudi z novo, kot ji sama pravi, “sopotnico”.
Kdo je Barbara? Se lahko na kratko predstaviš?
Sem Barbara, za družino in prijatelje Barbi, študentka specialne in rehabilitacijske pedagogike, rada raziskujem svet, se navdušujem in učim o novih stvareh in naravi ljudi, najraje čas preživim s svojimi najbližjimi, sem zgovorna, a včasih nerodna oseba, ki ceni majhne trenutke v življenju.
Kako ti uspe preživljati te čudne karantenske čase?
V običajnih razmerah svoj prosti čas najraje preživim v družbi fanta in prijateljev, nekje ob dobri kavi ali čaju, rada potujem v tuje države in po Sloveniji, rada hodim v kino, grem ven na kosilo ali kavo, obiščem kakšen festival elektronske glasbe, rada hodim na pevske vaje… no, vse to mi je v tem času onemogočeno, sem pa drugače tudi zelo »domač« tip človeka in sem se zato lažje prilagodila trenutnemu stanju. Večino časa preživim z družino, na kavču ali sprehodu, veliko kuham, pečem kruh, berem knjige, gledam serije in filme, poslušam glasbo in izvajam jogo. Čas kljub vsemu potem kar hitro mine.
Aktivna si v različnih sredinah. Kje vse te lahko najdemo?
Trenutno me lahko najdete doma, nekje na kavču…drugače pa sem še vedno aktivna v mladinskem centru, tu nudim tudi učno pomoč mladostnikom, najpogosteje pri matematiki. Sem ponosna članica mešanega pevskega zbora Prosavus, v začetku leta pa sem začela tudi s študentskim delom v trboveljskem vrtcu.
Z mladinskim centrom sodeluješ že nekaj časa. V tem času si si nabrala tudi številne mednarodne izkušnje. Kaj si pridobila?
Na začetke sodelovanja z mladinskim centrom me vežejo zelo lepi spomini, saj sem se kot srednješolka prvič srečala z neformalno obliko izobraževanja, ki me je hitro navdušila in sem si zaželela čim več takšnih izkušenj. Udeležila sem se številnih mednarodnih mladinskih izmenjav po Evropi in v našem mladinskem centru, preizkusila sem se tako v vlogi udeleženke izmenjav, kot tudi mladinske voditeljice skupine in organizatorice mladinske izmenjave. Nepozabna je bila tudi šesttedenska evropska prostovoljska služba na Finskem. Na ta način sem zelo poceni prepotovala dobršen del Evrope, predvsem pa sem se naučila ogromno o sebi in naravi drugih ljudi, dobila sem drugačen pogled na ta naš mali planet. Vse priložnosti so me prisilile, da sem izstopila iz svojega mehurčka udobja in se lotila projektov, ki se jih drugače sama niti v sanjah ne bi upala začeti. Hvaležna sem vsem super mentoricam iz mladinskega centra, ki so mi vedno znova dale tisti »push«, ki sem ga potrebovala, da sem premagala začetniški strah. Zadnji takšen projekt je bila mladinska izmenjava v Trbovljah septembra 2019, na tematiko drugačnosti in posebnih potreb, ki sva jo organizirali s prijateljico Laro Hodej.
Nekaj časa si delala tudi v tujini. Kake so tvoje izkušnje z delom in življenjem v tujini?
Res je, za nekaj tednov sem se preselila v Bruselj, kjer sem živela pri družini z dvema majhnima otrokoma in moje delo je bilo skrb za mlajšega, ki ima posebne potrebe. Družina me je lepo sprejela, ker sem živela pri njih tudi nisem imela nobenih običajnih skrbi kot je iskanje stanovanja, urejanje prevoza, nakupovanje življenjskih potrebščin. Uživala sem v raziskovanju mesta, Bruselj je odlična mešanica mestnega in obmestnega življenja, z veliko zelenimi površinami, starim jedrom in pravim mestnim vrvežem večjih evropskih mest. Ta izkušnja je bila v resnici bolj »za pokušino«, nekaj tednov je minilo zelo hitro, zato bi težko rekla, da sem dobila tisti pravi vtis življenja in dela v tujini. Sigurno si v prihodnosti želim še česa takšnega.
Kaj si se v tem času naučila o sebi, o drugih kulturi, o življenju nasploh?
Spoznala sem, da imamo ljudje ogromno omejitev v glavi in da ti takšne izkušnje v ozadju ponudijo drugačen pogled na to, kakšna oseba si, kakšen si želiš biti, kako se želiš predstaviti v družbi in kaj si želiš v življenju. O skupnem življenju sem spoznala, da potrebujemo več dobre volje, sodelovanja, razumevanja, sprejemanja, ljubezni, odpuščanja… vse kulturne raznolikosti med nami, pa nam življenje le delajo bolj zanimivo in vredno raziskovanja.
Kak nasvet bi dala mladim, če razmišljajo o odhodu v tujino?
»Sam’ pejt!«
Ves začetni strah, pomisleki, skrbi, negotovost in nezaupanje vase, bo na koncu neznatno in poplačano z občutki, da zmoreš, za piko na i pa morda dobiš tudi idejo za to, kakšno življenje in delo si želiš v prihodnosti. Ne pozabi, da se učimo tudi in predvsem iz lastnih napak, zato si jih ne ženi preveč k srcu.
Nedolgo nazaj si prejela diagnozo sladkorne bolezni tipa 1? Kaj to pomeni zate? Kaj se je zate v življenju zaradi tega spremenilo?
Najprej nekaj dejstev »na dušek«– sladkorna bolezen tipa 1 je bolezen, pri kateri telo ne proizvaja več inzulina, hormona, ki skrbi za prehod sladkorja iz zaužite hrane v celice, celice pa ta sladkor pretvorijo v energijo. Posledica je visok sladkor v krvi, naše celice pa brez energije ne morejo delovati, zato je zdravljenje z injiciranjem inzulina nujno za preživetje. Letos mineva 100 let od odkritja inzulina.
Sladkorna bolezen je v moje življenje priletela kot strela iz jasnega in od takrat ni trenutka v dnevu, ko bi lahko nanjo povsem pozabila. To pomeni, da moram nanjo pomisliti takoj, ko vstanem, vsakokrat, ko si zaželim nekaj prigrizniti, ko hitim na vlak, ko se sprehajam po gozdu, ko pojem, brezskrbno plešem, ko sem natlačena v avtobusu, preden zaspim in včasih še sredi noči. Na začetku sem se s tem težko sprijaznila, občutila sem nemoč, kot da me kontrolira nekaj zunaj mene, saj nihanje v krvi povzroča hudo nenadno izčrpanost, zmedenost in razpoloženjska nihanja, morala sem spremeniti način prehranjevanja.
V zadnjih dveh letih in pol sem jo že sprejela za svojo in z njo uspešno sobivam. Zaradi nje sem se tudi ogromno naučila, spoznala povsem novo strast do kuhanja rastlinske prehrane, bolj sem pozorna nase in svoje počutje v vsakem trenutku dneva. Spontani izleti zdaj morda res niso več tako spontani, sem pa postala mojstrica prilagajanja in načrtovanja. Sladkorna bolezen mi je v življenje prinesla predvsem spoznanje, da ne morem kontrolirati vsega, kar se dogaja v mojem življenju, lahko pa aktivno pripomorem k temu, kako bo to vplivamo name.
Pri nas imamo končno sneg, ki nas lahko vleče ven ali pa notri J. Katero knjigo, serije, filme bi nam priporočila za te dni, ki prihajajo?
Od knjig sigurno Neapeljski cikel avtorice Elene Ferrante in italijanska serija Genialna prijateljica, ki sledi knjigi, za vse tiste, ki radi berete o življenju ljudi. Za bolj sproščene in nasmejane trenutke pa Skrivni dnevnik Hendrika Groena in njegovo nadaljevanje. Serij sem pogledala že malo morje, za evropski miks predlagam nemški seriji Dark in Babilon Berlin, angleški Peaky Blinders in The Fall, špansko La Casa de Papel in norveško serijo Frikjent. Mislim, da bo že to dovolj 😊
Kake so tvoje želje/načrti za prihodnost?
Uf, načrtov in sanj je veliko, se pa raje osredotočam na sedanjost. Najprej je to dokončanje magistrske naloge, potem si želim skupnega bivališča s fantom, poiskati dobro službo, želim si spet potovati, družiti s prijatelji, peti v zboru, hoditi na kavice, kasneje morda nekaj časa živeti v tujini, imeti vrtiček s svojo zelenjavo in sadjem… no, to je pa že daleč!
Kako vidiš mlade v Zasavju? Kaj bi jim sporočila?
Ko sem bila sama mlajša, se mi je zdelo, da je bila pogosta pripomba mladih: »Tuki s nč ne dugaja«. Ne vem, kako je z mladimi danes, a menim, da imamo v Zasavju veliko možnosti za ustvarjanje in udejstvovanje v različnih projektih. Veliko mladih iz Zasavja se pogumno poda na pot podjetništva in ustvarjajo uspešne zgodbe, vesela in ponosna sem, ko slišim zanje in menim, da dajejo odličen zgled in motivacijo mladim iz Zasavja.
Foto: osebni arhiv
- Izmenjava v Grčiji,
2. Izmenjava v Turčiji,
3. Barbi v svetu sladkorja
4. Severni jelen, Finska
