Potovati solo je izkušnja, ki je po eni strani zelo zahtevna, po drugi strani pa idealna priložnost za rast in razvoj. Ko si na potovanju sam si namreč prisiljen v to da se zanašaš samo nase in tako postaneš tudi precej bolj samostojen. Ker sem želela to svojo izkušnjo predstaviti še drugim sem sprejela povabilo Mladinskega Centra Trbovlje in sodelovala pri pripravi dogodka ”Solo potovanja – ženske popotnice”, v petek, 19. 7. 2019. Svojo zgodbo pa delim še tukaj in morda koga spodbudim, da se sam odpravi na pot.

Prvič sem se sama opogumila potovati, ko je plan, da bom na Tajsko odšla z najboljšo prijateljico, na žalost padel v vodo. Kljub temu sem si želela spet pobegniti v Azijo in odkriti nov kotiček sveta. Odločila sem se, da odidem sama. Odločitev ni bila lahka – bilo me je strah, ker nisem vedela, kaj pričakovati, kako se bom znašla sama na več kot 3-tedenskem potovanju po državi katere jezika ne znam. Takrat sem se opomnila, da nas najboljše stvari čakajo na drugi strani strahu.

Potovanje je bilo nepozabno in zelo raznoliko. Obiskala sem velika mesta (Bangkok, Chang Mai), kot tudi nekatere otočke, obdane s smaragdno zelenim morjem. Spala sem v hostlih (od zelo lepih do takšnih, ki bi bili popolni za snemanje grozljivke), načrt, kam bom šla, pa ni bil točno začrtan. Vedela sem približno, kaj želim videti, vendar sem želela iti s tokom – ostati v nekem mestu, ki mi je bil zelo všeč dlje časa, in iz katerega pobegniti prej.

Na potovanju sem videla popolnoma drugačno naravo, kot smo jo vajeni doma, spoznala njihovo kulturo, prav tako pa spoznala tudi ogromno drugih popotnikov s celega sveta. Kar pa se mi zdi najbolj pomembno – spoznala sem sebe. Šele ko si na drugem koncu sveta, in ko imaš samo sebe, vidiš, česa si zares sposoben. Počutila sem se tako umirjeno, ker sem vedela, da sem v najboljši družbi – svoji.

Šla sem iz svoje cone udobja in doživela veliko nepozabnih dogodivščin. Šla sem v park s slončki, kjer smo se skupaj kopali v reki. S skuterjem sem šla v drug kraj in jedla kosilo ob jezeru, nekaj ur kasneje pa se znašla na svojem prvem ziplinu. Prvič zažurala v hišici na drevesu. Doživela najlepši prizor svojega življenja, ko sem s kajakom drsela čez mirno morje, obdano z visokimi gorami. Odkrila nov svet (podvodni) – opravila potapljaški izpit in naredila 5 potopov. Se naučila plesno koreografijo in nastopila v šovu s drag-queeni (v katerem sem bila edina prava ženska). Imela dvouren pogovor o življenju in budizmu z menihi, sedeč na klopci poleg samostana. V 12tih urah raziskala Dubaj – videla smučišče in ogromen akvarij sredi nakupovalnega centra in uživala v razgledu z Burj Kalife.

Seveda ni bilo vse rožnato, vendar ko pogledam nazaj, se ob spominu na malo bolj neprijetne dogodivščine nasmejim. Definitivno nisem uživala ob misli, da bom po vsej verjetnosti na poti iz Chang Maia do PhiPhi otočkov zamudila edini trajekt v dnevu in posledično ostala brez prenočišča. K sreči se to ni uresničilo, ker sem podkupila taksista, da me je filmsko pripeljal do trajekta, par sekund pred njegovim odhodom (s prehitevanjem avtomobilov, sekanju ulic, divji vožnji med hišami). XD

Vse te izkušnje so me pripeljale do spoznanja, da je vse mogoče. Premagati moraš svoj strah in se podati v neznano – ne samo, da imaš priložnost raziskati novo mesto in postati prijatelj z ljudmi s celega sveta, temveč spoznaš dele sebe, za katere prej sploh nisi vedel, da jih imaš. Svet vidiš z druge perspektive. In prav tako tudi sebe.

Poslušati je treba svoje srce in živeti svoje sanje. Premagati strah in oditi v neznano. In nikoli ne pozabiti, da si kljub temu da potuješ sam, že v najboljši družbi.

Nina Cestnik

Kakšen je vaš odziv?
0KUL0LOVE IT0KR NEKI

ZMST.SI © 2021.