Lea je 23-letna Trboveljčanka, ki se je podala na pustolovščino svojega življenja. Študirala je sanitarno inženirstvo, šport, predvsem rokomet pa ji je bil kot hobi. V prostem času pa se je zelo zavzela v svoj študij in ko ji je čas dopuščal je pomagala kot prostovoljka v različnih organizacijah.
Zakaj si se odločila za EVS?
Za EVS sem se odločila na razpotju, ko sem naletela na vprašanje, kako želim nadaljevati svoje življenje: imela sem na voljo takojšnji vpis na naslednjo stopnjo študija ali oditi na to avanturo. Kocka je padla na dan, ko mi je gostiteljska organizacija v Italiji sporočila, da sem sprejeta kot prostovoljka in tako sem postala EVS-ovka.
Projekt in mesto pa sem si izbrala le na podlagi oglaševanja – pritegnila sta me tako projekt kot mesto Torino v Italiji. Ko sem oddala prijavo, sem začela podrobneje raziskovati mesto, okolico, zgodovino … seveda s prstom po zemljevidu.
Moja odločitev, da sem se prijavila na tole pa je bila spontana, skoraj iz danes na jutri. Najprej sem morala vse urediti na univerzi, preden sem se začela doma ukvarjati s tem. Na začetku ni bilo nič na mojih mislih. Ko pa se je bližal odhod, pa sem postala bolj in bolj vesela in neučakana. Veliko pa so mi tudi pomagali v mladinskem centru s pripravami. Ko je napočil čas, sem se poslovila od prijateljev in le nekaj ur potem pa sem bila že na poti na mojo pustolovščino.
Kaj ti pomeni EVS?
EVS je zame neverjetna avantura in posebna priložnost v življenju. Spoznavam nove ljudi, sklepam nova prijateljstva, raziskujem novo okolje. Poleg tega pa si z delom v organizaciji pridobivam nove dragocene izkušnje.
Kje delaš, kako poteka tvoje delo?
Delam v treh različnih centrih. V prvem centru delam skupaj z mladimi s posebnimi potrebami največkrat igramo nogomet. V drugem centru delam z invalidi, kjer imam delavnico matematike. V zadnjem centru pa delam skupaj z brezdomci in se v večji meri ukvarjamo s ponovno socializacijo. V tretjem centru pa pridobivam največ izkušenj, saj se tu dela zelo veliko raznolikih stvari: pleskanje, vrtnarjenje, popravljanje stvari …
Pri opravljanju dela pa se mi je pripetilo kar nekaj zanimivega. Najbolj smešne situacije so se mi pripetile v centru, kjer sem delala z invalidi in tudi v centru z brezdomci. Ena situacija se je navezovala na delo v vrtu na začetku mojega EVS-a. Napačno sem razumela italijansko besedo »skala«. V italijanščini to pomeni lestev, jaz pa sem razumela to kot kamne. Na koncu smo se vsi smejali.
Druga situacija pa se je pripetila v centru, kjer delam z invalidi. Ena izmed sodelavk je imela na sebi zelo nenavadno rumeno jakno. Mene pa je vprašala za moje iskreno mnenje in jaz sem ji tudi dala takšen odgovor. Povedala sem ji, da mi jakna spominja na kožuh psa francoskega pudla. Izbruhnila je v smeh in tudi ostali so se nasmejali do ušes. Mene pa je pohvalila, saj sem ji dala iskreno mnenje.
Kaj počneš, kadar ne delaš?
V prostem času se sprehajam naokoli, saj je mesto zame zelo ogromno. Hodim po muzejih, razstavah, obiskujem pa tudi druga mesta in pokrajine v Italiji. Za muzeje in galerije sem si pridobila posebno kartico, ki mi omogoča prost vstop. Bila sem v vsaj 30-ih različnih muzejih. Najbolj pa sta me navdušila muzeja MAO (Museo Arte Orientale) in nacionalni muzej kina ter filmov.
Prepotovala si že velik del italije, šla si na malto, kako je bilo?
Prepotovala sem večji del pokrajine Piemonte, obiskala sem tudi Bologno, Verono, Trento, Rim, Neapelj in tudi mali otok Malta. Če naredim vsoto vseh občutkov, so le-ti fenomenalni. Ogledala sem si določena mesta, ki si jih z družino sicer ne bi mogla. V drugih mestih po Italiji je veliko EVS prostovoljcev, ki so zelo gostoljubni, v vsakem mestu mi je kdo razkazal mesto ter pokazal svoje najljubše točke.
Moje najljubše točke v Italiji so bila manjša mesta: Lanzo, Pinerolo, Trento in Cogne. Tudi v samem mestu Torino sem našla svoje najljubše točke. Ena izmed točk je razgledna ploščad nad mestom – Monte dei Cappuccini. Naslednja točka pa je kar precej oddaljena, vendar še v mestu Torino – Basilica di Superga. Razgled se od tam širi čez celotno pokrajino mesta Torino. Dve znamenitosti, ki sem jih večkrat obiskala, pa sta sobotni »second hand market ballon« in »market bunker. Ne smem pa pozabiti na pijačo oz. čokoladno dobroto bicerin. Vroča čokolada s kavo in ogromno sladke smetane, mmmm.
Kako se evs življenje razlikuje od “navadnega” življenja? Komu bi evs priporočila?
EVS življenje in navadno življenje. Ko primerjaš oba načina življenja, se razlikujeta kot dan in noč, ampak imata zelo veliko podobnosti. Delaš in uživaš v življenju. Zabavaš se z prijatelji (EVS – novimi, NAVADNO – starimi), živiš v drugačnem okolju …
Glede na to, da doma živim skupaj s starši, sem se morala navaditi na moje samostojno življenje. Nič več hotel starši ampak moje samostojno življenje.
Še zadnja večja primerjava, pa je pogrešanje družine. Če si doma jih vidiš vsak dan. Ko pa si na EVS in vidiš družino le preko videoklica se zavedaš, da jih pogrešaš. Hkrati se zavedaš, da ko jih vidiš spet v živo, si zelo vesel. Ampak mi ni žal, saj je to zame največja pustolovščina.
Če bi morala priporočiti EVS, bi priporočila vsem mladim do 30 let. Takoj napiši (ali posodobi) svoj CV na izbrani projekt ter se direktno poteguj za eno mesto. Glede na vse izkušnje, ki jih pridobivaš, bi odšla na EVS še enkrat.
Če pa še ne veš, pojdi v Mladinski Center Trbovlje po več informacij!! Takoj ti bodo pomagali – z informacijami in pri prijavi.