Od nekdaj sem v sebi čutila željo po raziskovanju. Ali je bil to gozd, v katerega sem rada zahajala na sprehod, biografije meni ljubih glasbenikov, kultura in običaji drugih držav ali pa same sebe. Hočem spoznati ozadje, podrobnosti nečesa, da potem to lažje razumem in sprejmem.
Po srednji šoli sem se vpisala na fakulteto in zelo hitro ugotovila (izpisala sem se po treh dneh), da se ne vidim več v našem šolskem sistemu in da prav gotovo ne bom nadaljevala svoje življenjske poti kot večina mojih vrstnic; diploma – služba – poroka – otroci. Na žalost oziroma na veselje, nisem pridna ubogljiva ovčka, ki kima. Če že, sem pisana ovčka, ki izstopa iz črede in gre po svoje.
Spomnim se, da sem se počutila malce izgubljeno v tistem času, a se je to kaj kmalu spremenilo. Do mene je prišla novica, da Mladinski center Trbovlje išče prostovoljce, ki bi odšli na Finsko opravljat EVS – Evropsko prostovoljsko službo. In sem šla, prvič na letalo, prvič sama tako daleč od doma in bližnjih. Začutila sem svobodo, postala bolj neodvisna, samostojna in odgovorna. Definitivno je bil to zame velik korak, saj je tako fino doma sedet na kavču in živeti v coni udobja. Ampak na kavču se nikoli ne bi tako veliko naučila, se preizkušala v različnih vlogah in spoznala ogromno ljudi, ki so še danes moji prijatelji. Raziskala in prepotovala sem Finsko »po dolgem in po čez«, saj sem se po končanem EVS-u še trikrat vrnila. Izpolnila sem si eno izmed življenjskih želja in doživela magičen ples barv na nebu – severni sij. Po prihodu domov sem postala še bolj aktivna prostovoljka v MCT-ju. Najprej sem kot udeleženka sodelovala na več mednarodnih mladinskih izmenjavah v Nemčiji, na Portugalskem in tudi v domačem kraju. Kasneje pa sem tudi sama z mentorico in skupino mladih napisala, organizirala in izpeljala nekaj mladinskih izmenjav. Ob nemški prostovoljki Marie sem razvijala svoje mentorske sposobnosti in sčasoma spoznala, da sem skozi mladinsko delo pridobila že zelo veliko znanja in vseživljenjsko uporabnih veščin. Ugotovila sem, da me veseli delo z mladimi ter da se skozi odnose z drugimi veliko naučim tudi o sebi. Največ izkušenj imam s področja mladinskega dela, zakaj torej ne začnem graditi življenjske poti na tej podlagi? Ko sem si postavila to vprašanje in začela bolj načrtno usmerjati energijo v to, so se priložnosti začele sestavljati. Prijavila sem se na prosto delovno mesto v MCT za strokovno sodelavko na projektu Ključ. Uradno sem postala mladinska delavka. Občutki, ki so me preplavili; veselje, motivacija in pričakovanje. Predvsem pa priložnost, da se izkažem, dokažem in poglobim svoje znanje. Hvaležna.
Vem, da brez mentorske podpore Rade Drnovšek, ki me je vestno spodbujala, me motivirala in mi stala ob strani pri projektih, ne bi tako hitro napredovala. In zdaj sem dobila priložnost, da tudi sama pomagam mladim pri procesu raziskovanja tega sveta in njih samih. Želim si, da bi čim več mladih iz lokalnega okolja spoznalo in sprejelo mladinski center kot varen prostor, kjer se lahko svobodno izražajo, razvijajo ideje in pokažejo svoje prave barve. Pri nas so dobrodošle ovčke vseh barv.
Naj še povem, da aprila zopet potujem na Finsko – tokrat službeno, da spoznam in raziščem še njihov način mladinskega dela in zaposlovanje mladih. Življenje je lepo.
Irena Ivnik, Mladinski center Trbovlje
