Te zanima, kaj si misli večkrat nagrajeni pisatelj o svoji najnovejši vlogi mentorja nadobudnim pisateljem, o pomenu leposlovja v današnji družbi in katere nasvete bi položil mladim na dušo? Potem beri dalje. [Intervju: Roman Rozina]
[vc_row][vc_column][vc_column_text]
Roman je svojo pisateljsko pot pričel relativno pozno, zato pa toliko bolj uspešno. Njegova dela so kritično priznana, večkrat nagrajena in priljubljena pri bralcih. Mladinski center Trbovlje je tako imel neznansko veliko srečo, da ga je privabil k razširjanju literarnega ustvarjanja v vlogi mentorja mladim pisateljem. Tukaj je kratek povzetek kramljanja z njim ob borovničevem čaju.[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][vc_separator][vc_column_text]Kako se je znašel v vlogi mentorja tečaja kreativnega pisanja?
Najprej je moral pri sebi nekako razrešiti vprašanje, kaj in koliko se je moč naučiti. Prepričan je, da lahko vsakdo razvije svoje sposobnosti pisanja, kjer je volja, je tudi pot. Seveda pa mu je jasno tudi, da imamo vsi določene meje. Kot mentor lahko udeležence predvsem navdušuje in spodbuja, jih opozarja, naj iščejo in raziskujejo različne možnosti izražanja, poskuša razvijati kritičnost. Pomembno je tudi analiziranje, s čim je avtor dosegel določene učinke, ki se potem seštejejo v nek splošen vtis, ko nam je nekaj všeč ali ne. Ko vemo, zakaj nas je določeno besedilo pritegnilo, prepričalo in zadovoljilo, potem lahko te metode uporabimo tudi kot pisci.
Kaj si želi da bi tečajniki pridobili?
Da bi še naprej radi pisali, da bi napisane zgodbe zadovoljevale njih same in njihove bralce.
Kaj je najtežje pri vlogi mentorja?
Zelo težko je ocenjevati in vrednotiti poskuse umetniškega izražanja, pri tem ne razpolagamo s klasičnimi merskimi enotami, s katerim lahko vrednotimo npr. športne uspehe. Vsak človek je svoj univerzum, ima svoje nazore, stališča, estetska merila, čustva itd. Zato je pri njem vedno prisoten strah pred prevelikim poseganjem v izražanje drugega.
Seveda pa mora običajno avtor sprejemati tudi določene kompromise, saj želi svoje delo predstaviti javnosti. Kadar je pisanje neprodušno zaprto v avtorjevo intimo, kadar se naslanja na drugim nerazumljivo metaforiko in poetiko, postane za vse druge nedostopno. Klub morebitnemu bogastvu bo takšno delo sprejeto kot nerazumljivo, nezanimivo. To iskanje kompromisa med lastnim jezikom in širšo razumljivostjo se mu prav tako zdi ena težjih nalog.
Komentar literarnega večera – neuradnega zaključka prvega literarnega tečaja?
Sam je globoko prepričan, da je branje intimno dejanje, nekaj kar počnemo zase. Vendar so časi gromoglasni in javno branje, hočeš ali nočeš, spada med obveznosti pisateljev. Za avtorice, ki so suvereno opravile z nalogo, je to pomembna izkušnja, saj so svoje zgodbe glasno oznanile javnosti in doživele njen prvi odziv.
Kako pa gre njemu javno nastopanje?
Nanj se nikakor ne more navaditi in takrat preživlja muke.
Kako naprej?
Nadaljujemo z literarnim tečajem, ki ima v primerjavi s prvim več razpoložljivega časa. Začetek tečaja bo namenjen nekaterim osnovam in vajam iz kreativnosti, spoznavanju in pridobivanju pisateljskih veščin. Počasi pa bo prihajalo v ospredje branje zgodb drugih avtorjev, kasneje pa razvijanje in pisanje njihovih lastnih zgodb.
Pomen leposlovja v današnji družbi
Družba drvi v normativizem, kjer mora biti vse opredeljeno in popredalčkano, opremljeno z recepti in navodili. Zaradi tega postajamo preveč »ploščati«, izgubljamo širok mišljenjski zamah. Z branjem in pisanjem stopamo v različne vloge, se soočamo z različnimi temami in vprašanji, se postavljamo na drugačna izhodišča in razmišljamo v različne smeri. To pa so vse elementi vzgoje, socializacije, razvijanja kritičnega razmišljanja aktivnega, odgovornega posameznika.
Zakaj brati?
Branje je čudovito razvajanje, ki nas nagradi z novimi spoznanji, izboljša naše sposobnosti razmišljanja. Usposobi nas, da lažje oblikujemo lastna mnenja o stvareh in pojavih okrog nas, varuje nas, da ne nasedamo na propagando in manipulacijo, ki vse bolj zavzemata medijski prostor.
O šundu
Branje šunda bralca, ki od knjige pričakuje več kot zabavo, čez nekaj časa ne zadovolji več. Običajno ponuja le en, pričakovan razplet, ki se ponavlja v neštetih niansah.
Sporočilo mladim pisateljem
Resno pisateljevanje ne prinaša posebnih ekonomskih ali družbenih bonitet, v tem smislu je vložek običajno večji kot izplen. Se pa človek dobro počuti v svoji koži, ker lahko razmisli stvari, jih bolj suvereno presoja.[/vc_column_text][vc_separator][/vc_column][vc_column][vc_column_text]Trenutno Romana zaposluje literarni tečaj v MCT-ju, če pa imaš zanj kakršnekoli predloge ali želje, kako bi lahko literarni program potekal, se lahko obrneš nanj preko mct@mct.si ali naše facebook strani.[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]
