Bodimo iskreni, vsakemu se zgodi, da mu gre kdaj pa kdaj kdo na živce. Naši domači, starši, starejša sestra, mlajši brat, prijatelji, sošolci, učitelji, trenerji, celo trgovka v supermarketu. Pa vendar se do večine obnašamo spoštljivo, se raje obrnemo proč, da pred njimi ne izbruhnemo. Pa tudi če izbruhnemo, ohranimo vsaj kanček spoštovanja, četudi včasih zaloputnemo z vrati. Tako nekako gre v realnem svetu. Kako pa v digitalnem?
Lagali bi, če rečemo, da nas večina ne preživi vsak dan veliko časa na spletu. Beremo novice, klepetamo s prijatelji, si pošiljamo slike, snemamo smešne videe, igrami igrice in vse drugo, kar se še da početi na spletu. Ob vseh prednostih, ki jih predvsem v času korona krize, s pomočjo spleta lahko izkoristimo, pa ima le-ta tudi pasti. Seveda k temu pripomoremo zgolj in samo uporabniki s svojim vedenjem.
Splet je postal tudi leglo strahov, žaljivk, predsodkov, stereotipov, ki jih posamezniki nosimo v sebi. Odmaknjenost od sogovornika oz. tarče našega posmeha ali napada, anonimnost, v katero se lahko pod psevdonimi skrijemo, različne platforme, ki omogočajo pogovore ali komentiranje. Problem žaljivega in tudi sovražnega govora se pri nas razrašča. V zadnjem obdobju še posebej, saj se tudi politični in družbeni nosilci ne držijo nazaj, ampak vse skupaj še podpihujejo. Zgledi pa družbo kar vlečejo.
Obstaja tanka meja med žaljivim in sovražnim govorom. In tanka meja do svobode govora, pri katerem se vsak sklicuje na pravico izražati svoje mnenje. Žaljivi govor je tisti, kjer prevladuje žaljiva komunikacija, izraža se verbalna agresija kot so grožnje, napadi na osebni ugled ali ugled skupine.
Sovražni govor pa to nadgrajuje še s pozivi k nasilju, zmerjanju, ustrahovanju, diskriminaciji in sovraštvu.
Svet Evrope v svoji definiciji kot sovražni govor opredeljuje vse oblike izražanja, ki širijo in netijo, spodbujajo ali opravičujejo rasno sovraštvo, ksenofobijo, antisemitizem in druge oblike sovraštva na podlagi, spola, spolne usmerjenosti, religije.
Kaj pa jaz? Koliko kot posamezniki prispevamo k temu? Se tudi sami ujamemo v lovke spleta in širimo žaljive (mogoče celo sovražne) komentarje? Se ob tem kdaj vprašamo, kako se mogoče počuti oseba na drugi strani, tista, ki jo napadamo? Kako bi se počutili sami na njenem mestu? Je v nas res toliko agresije, ki jo lahko sprostimo le na tak način? Si ne želim(o) živeti v družbi sprejetosti, enakopravnosti, medsebojnega razumevanja?
Pomembno je, da se pojavnosti žaljivega in sovražnega govora v družbi, v medijih in na spletu zavedamo. Le-ta obstaja in je prisoten. Je pa pomembno tudi, da ga zaznamo in nanj, če je mogoče v pozitivni maniri tudi odreagiramo. S tem, da tistega, ki je žaljiv, mi še bolj napademo in žalimo, ne bomo storili veliko. Mu pa lahko pokažemo drugačen pogled. Nikoli ne vemo, kdaj se bomo mi sami znašli na nasprotni strani in nekomu ne bomo po godu zaradi našega videza, narodnosti, spolne usmerjenosti ali vere.
Svoja opažanja lahko sedaj prijavite tudi na novi spletni strani niprav.si.
Saj veste, obnašajmo se do drugih tako, kot si želimo, da se drugi obnašajo do nas.
Besedilo in foto: Rada Drnovšek
