Slikanica Tine Leskovec »Futuristična kmetija«
Naša vizija je, da so mladi nosilci razvoja v Zasavju in eno izmed prednostnih področij, ki jih podpiramo, je realizacija njihovih idej. Predvsem tistih ustvarjalnih, pogumnih, drznih, pa tudi potrpežljivih. Taka stoji danes pred nami in je nastala v programu MCT, v okviru katerega podpiramo mlade avtorje oz. avtorje, ki izpostavljajo pomembne teme za mlade. Predstavljamo avtorico slikanice »Futuristična kmetija« Tino Leskovec .
Tino sem spoznala pred dobrim letom, ko je prvič prišla v MCT in se priključila enemu izmed naših projektov. Tiho, sramežljivo dekle, ki pa je počasi, ko se je med nami začela počutiti sprejeto in varno, odpirala in pokazala svoje skrite talente. Kako sem izvedela, da riše in piše, ne vem, a sedaj Tino poznamo predvsem kot ustvarjalko s posebno srčno zgodbo.
Tina, to je knjižni prvenec. Kako se počuti nekdo, ki ga je ustvarjalnost pripeljala do izida lastne knjige, ki se jo lahko prime tudi v roko?
Že, ko sem v roko prijela svojo verzijo knjige, doma tiskano in na roke vezano, sem bila prav toliko presenečena, kot sem bila ponosna. Nisem si mislila, da bo dejansko izpadla, kot je. Vem, da so možnosti za izboljšave, vendar knjigo s ponosom primem in rečem, da sem jo sama ilustrirala in napisala. Med samim procesom ustvarjanja sem si sicer govorila, da jo bodo videli samo družinski člani ter da naj me ne skrbi, ker tudi, če bo slaba, me ne bodo preveč »pošimfali«… Veseli me, da je bila to le tolažba.
Kako te je pot zanesla v MCT, kjer smo potem odkrili tudi tvojo ustvarjalno žilico?
Z Mladinskim centrom Trbovlje sem se srečala, ko sem postala brezposelna. Vključila sem se v projekt Ključ, saj sem med iskanjem zaposlitve želela pridobiti različna znanja ter spoznati nove ljudi. Pri spoznavanju z organizatorji in drugimi člani projekta, sem delila, da sem napisala in ilustrirala pravljico. Po vzpodbudnih besedah in opogumljanju sem jo prinesla na vpogled, kar je nekaj mesecev kasneje pripeljalo do njenega izida.
Pravljica Futuristična kmetija ima posebno ozadje, zakaj je nastala? Kakšno?
Z možem sva si že dolgo želela otroka in ko si enkrat v tej fazi začneš razmišljati mnogo stvari, ena izmed njih je, kako bi novico sporočil družini. Želela sva, da bi bilo nekaj edinstvenega, saj bi bil tudi otrok edinstven, najin. Ideja je bila obema všeč in tako sem se spravila k mizi ter se v bistvu najprej začela učiti tehnik risanja.
Kje si črpala navdih? Zakaj ravno pravljica in zakaj ravno futuristična?
Kje sem dobila navdih zelo težko rečem. V letih po končani fakulteti sem bila precej pod stresom. Vse skupaj, od načrtovanja družine, brezposelnost, do želje po nadaljevanju študija medtem, ko iščem službo. Naposled je zaradi premajhnega vpisa še to padlo v vodo, tako da me je vse skupaj precej noči držalo v polsnu. Ko sem neko noč razmišljala o idejah za pravljico, se mi je porodila ideja za naslov in osnovo, ki sem si ju zapisala na telefon ter se naslednje jutro podala na delo.
Kdaj si se navdušila za risanje in pisanje? Si to rada počela že v otroških letih?
Že odkar pomnim sem rada ustvarja. Nikoli ni bil sicer nek presežek, pa vendar sem se vedno k stvari spravila z veseljem. Tudi s pisanjem sem se spogledovala že nekaj let nazaj. Večkrat sem poskušala z različnimi zgodbami, vendar sem po nekaj desetih straneh vedno vse skupaj izbrisala.
Katera je tvoja najljubša pravljica?
Spomnim se, da mi je bila kot otroku všeč pravljica Vrtnica na gredi Janeza Bitenca ter zbirka slovenskih ljudskih pravljic, ki so me navdušile predvsem zaradi čudovitih ilustracij.
Kaj meniš, da potrebuje otrok za zdrav razvoj? So za »zdrav« razvoj otrok prav tako pomembne tudi pravljice?
Otroci potrebujejo predvsem zdrav dom poln ljubezni, potrpežljivosti, podpore, razumevanja in hkrati tudi urejenosti, strukture ter socialnih omejitev. Tudi pravljice so pomembne pri razvoju otroka, saj predstavljajo orodje staršev za sporočanje naukov, opozarjanje na nepravičnosti in podobno. Pravljice so to nalogo opravljale že davno tega in danes ni nič drugače
Komu je knjiga namenjena?
Knjiga je v prvi vrsti namenjena moji hčerki, Zarji, takoj za njo pa tudi vsem otrokom naših pokrajin, saj jih želim s slikanico približati naravi ter slovenskim simbolom. Poleg njih je moj izdelek namenjen tudi vsem ostalim s sporočilom, naj ne obupajo nad ovirami na poti do nekega cilja, pa naj bo ta cilj skromna slikanica ali otrok.
Pravljica je napisana v rimah… Nosi to kakšno posebno noto?
Sprva sem se trudila pravljico napisati klasično, v obliki zgodbe, ki bi vsebovala osnovne dele besedila: uvod, jedro in zaključek. Nikakor nisem bila zadovoljna z napisanim, tako da sem se ponovno lotila svojega priljubljenega opravila: brisanja. Med zadnjim branjem pred brisanjem pa sem opazila, da imam v besedilu kar nekaj rim. Iz prvih rim sem nato poskusila zgodbo preoblikovati v smiselno celoto, kar pa mi je presenetljivo zlahka pristalo na papirju.
Se lahko v prihodnje nadejamo še kake podobne likovno-pisne avanture?
Med celotnim potekom, vse od prvih zamisli, načrtovanja, učenja risanja, sestavljanja besedil, do skiciranja, risanja, barvanja in vezanja končnega izdelka sem neizmerno uživala. Popolnoma sem zaposlila svoje misli in usmerila energijo v nekaj, kar me je resnično veselilo. Vsako jutro me je takoj po jutranji kavi kar vleklo k projektu. Zato lahko z veseljem povem, da delam že na drugi slikanici in trenutno sestavljam njeno besedilo.
Na koncu me zanima še, kdo je Tina?
Seveda še najtežje vprašanje… Vsi vemo, da se je pohvaliti težje kot grajati. V življenjepisu sem zapisala, da sem »odgovorna, vestna in naravnana s pozitivnim odnosom do sočloveka, s čutom za drugačnost in spoštovanjem do dela človeških rok. Na mnogih področjih sem ustvarjalna, z bujno domišljijo in praktičnimi rešitvami.« Sem to in še veliko več, sem mati, žena, hči. Sem takšna, kot sem, zaradi vse ljubezni in podpore, ki sem jo in jo še vedno dobivam.
Rada Drnovšek
