V okviru mednarodne mladinske izmenjave See, hear & act, ki je med krompirjevimi počitnicami potekala v Mladinskem centru Trbovlje, smo udeleženci raziskovali svet slepih in glugih. Pod mentorstvom mladinskih voditeljev smo na koncu pripravili dve gledališki predstavi, ki sta bili v duhu izmenjave: ena primerna za slepo in ena za gluho občistvo. Naš cilj je bil razširiti dostopnost gledališča, bolj natančno med slepe in gluhe.
Predstava, ki je bila namenjena gluhim je bila uprizoritev ljubezenske drame. Da bi nadomestili govorjeno besedo, smo dali udeleženci obrazni mimiki dodatno pozornost, namesto besed smo uporabljali preproste kretnje, ki so razumljive ljudem, ki poznajo znakovni jezik in ljudem, ki z znakovnimi znaki niso seznanjeni. Da bi poudarili, kje se doganje odvija, smo uporabljali luči. Te so svetile le na del odra, ki smo ga želeli poudariti, za dodatno razumljivost pa smo uporabili reflektor ter projecirali relevantno vsebino na platno za igralci.
Predstava, ki je bila namenjena slepim, je bila interpretacija Rdeče kapice. Ob odsotnosti vidma smo se osredotočili na druge čute: vonj, okus, otip in sluh. Udeleženci smo zgodbo tako rekoč spremenili v radijsko igro ter jo še dodatno nadgradili z vonjem ter občutkom. Obiskovalci so sedeli na stolih v krožni postavitvi (ker so nekateri obiskovalci niso bili slepi, smo jim zavezali oči). V dvorano smo prinesli tudi rekvizite, kot so šelesteče listje, veje, ki so jih pozneje lomili, parfum, vodo, ki so razpršili in ponazorili roso, šal, ki je predstavljal toplino ter sveže pečeno pecivo. UIgralci smo se konstantno premikali po prostoru in s tem zagotovili dinamiko ter gibanje zvoka.
Ob zaključku smo obiskovalce preko ankete vprašali po njihovem mnenju. Odziv je bil pozitiven. Vsem obiskovalcem sta bili predstavi razumljivi, nekateri so zapisali, da so med predstavo pozabili, da ne vidijo oz. slišijo, saj sta jih predstavi potegnili vase. Izražena je bila želja po ponovni uprizoritvi oz. pogostejši uprizoritvi predstav v podobnem duhu. Argumenti za tovrstno željo so nova izkušnja, zanimivost predstave, doživljane zgodb na drugačen, neobičajen način. Še posebej pozitiven odziv smo dobili na predstavo za slepe. Po besedah obiskovalcev so se le-ti počutili, kot da so v zgodbi in bili presenečeni, kakšnega pomena je tudi prebujanje drugih čutiv, medtem ko se v tradicionalnem gledališču uporablja večinoma le sluh ter vid. Nekateri obiskovalci so bili po predstavi zelo čustveni in so želeli, da bi to občutilo še več ljudi.
Zaključili smo s skupno mislijo: takšnih in podobnih predstav bi si želeli več! Tovrstne predstave niso pogoste v našem okolju, izkušnja nam je neznana. Vendar ko je doživeta, ugotovimo, da obstaja še drugi aspekt gledališča, ki odpira več možnosti, tako za slepe in gluhe, pa tudi za ljudi, ki se imajo željo po bolj interaktivnem, inovativnem gledališču.
Video obeh predstav si lahko ogledate na:
Predstava, prilagojena za gluhe:
https://drive.google.com/file/d/13OodGnE0aiqRHxEeNjsh7iMswSqm7XS1/view?usp=sharing
Predstava, prilagojena za slepe:
https://drive.google.com/file/d/13OodGnE0aiqRHxEeNjsh7iMswSqm7XS1/view?usp=sharing
Nastja Abdič, udeleženka izmenjave
