Sediva za kuhinjsko mizo, ura je pol desetih zvečer, sonce pa še vedno vztraja na nebu. Na mizi je prazna plastenka Mumin soka, najin turški prijatelj pa previdno seklja zelenjavo za večerjo.

Sva študentki, ki sva letošnje izpitno obdobje zamenjali s kratkoročnim EVS projektom v Kokkoli na Finskem, kjer spoznavamo življenje v medkulturni skupini. Skupaj z osmimi drugimi prostovoljci iz Luksemburga, Turčije, Norveške in Portugalske gozdno sprehajalno pot spreminjamo v pravljično popotovanje s troli. Iz naravnih in odpadnih materialov oblikujemo trole in njihova bivališča, navdih pa iščemo v ljudskem slovstvu iz posameznih držav. Čeprav smo vsi prostovoljci dobili enaka navodila, se je vsaka dvojica dela lotila drugače. Idejo za Benija, najinega trolčka, sva hitro našli, in pričeli z nabiranjem suhe trave. Bolj kot je ideja rastla in se spreminjala, večji in lepši je postajal Beni. Ko je dobil oči, kosmat rep in plašček, sva se lotili urejanja njegovega domovanja in gomilo plevela spremenili v telebajsek grič.

Sediva za kuhinjsko mizo, ura je že deset do desetih, sonce pa še vedno vztraja na nebu. Na mizi je prazna plastenka Mumin soka, najin turški prijatelj pa nasekljano zelenjavo praži v velikem loncu.

Kljub delu na projektu imamo prostovoljci tudi precej prostega časa. Del ga preživimo skupaj, nekaj pa ga porabiva za odmik v samoto, ki je ob enajstih sostanovalcih včasih nujen. Pogosto skupaj obiskujemo mesto in odkrivamo skrite kotičke tihe Kokkole, ob vikendih pa si privoščimo tudi daljše izlete po Finski. Ne mine dan, ko ne bi bili v stiku z naravo, saj ravna in gozdnata pokrajina, ki obdaja Villo Elbo, nudi veliko možnosti za dolge sprehode in kolesarjenje. Čeprav sva pred prihodom pričakovali, da bodo največ težav povzročali roji krvoželjnih komarjev, sva ugotovili, da lahko človeški odnosi izsesajo veliko več energije. Kljub temu da se z drugimi prostovoljci dobro razumeva in imava precej skupnih točk, med nami prihaja do manjših nesporazumov in konfliktov, ki delno odražajo kulturne, delno pa osebnostne razlike. A vseeno nam uspeva ohranjati dobro razpoloženje tako v delovnem času kot v prostih popoldnevih.

Sediva za kuhinjsko mizo, ura je pet čez deset, sonce pa še vedno vztraja na nebu. Na mizi je prazna plastenka Mumin soka, najin turški prijatelj pa dodaja še zadnje začimbe v že dišeči menemen.

»Na Finskem se počutim izredno dobro, lahko bi rekla skoraj bolj domače, kot v lastni državi. Ljudje, kultura in narava, vse mi je zelo blizu in z vsem čutim neko povezavo. Vsekakor mi je ta kratkoročni EVS projekt dal vedeti, da se moram v naslednjih letih udeležiti še dolgoročnega, po možnosti v isti državi, ker sem prepričana, da imamo jaz in Finska neko skupno prihodnost.« – Nika

»Dnevi brez teme, povezanost ljudi in narave, tiha in urejena mesta ter zadržani, a izjemno prijazni ljudje so le najlepše izmed izkušenj, ki v mojih očeh delajo Finsko tako posebno. Pred prihodom sem imela različna pričakovanja, a sem preko projekta največ izvedela o sebi in svojem odnosu do drugih. Prepričana sem, da se bom na Finsko še vrnila, saj sem prepričana, da dežela svoj pravi obraz pokaže šele v snegu.«– Staša

Sediva za kuhinjsko mizo, ura skoraj pol enajstih, sonce pa še vedno vztraja na nebu. Na mizi je prazna plastenka Mumin soka, najin turški prijatelj, drugi prostovoljci in midve pa uživamo ob menemenu in prijetnem vzdušju.

Nika Štrovs in Staša Doležalek

Kakšen je vaš odziv?
0KUL0LOVE IT0KR NEKI

ZMST.SI © 2021.