Anja je dva meseca preživela kot prostovoljka v grškem mestu Kalamata v okviru programa Evropska solidarnostna enota. Tu je njena zgodba.

POČUTJE
Dva tedna pred izmenjavo v grško pasje zavetišče: stres, anksioznost, spraševanje o tem, če sem sprejela pravo odločitev, in ostalo škodljivo razmišljanje, ki je povezano s tem, da moram stopiti iz svoje cone udobja.
En teden pred prostovoljstvom: navdušenje, pozitivna nestrpnost, odštevanje dnevov do odhoda.
Dan začetka prostovoljstva: blazno navdušenje, nobene solzice ampak sama sreča ob vstopu na letalo.

PRVO JUTRO
Prvo jutro, ko sem sedela na obsijanemu balkonu in pila prvo kavo me je zares zadela realnost, da bo to stanovanje – s cimri vred, moj dom za dva meseca. Ne pretiravam, ko rečem, da smo se, ko smo se prvič spoznali, začutili med sabo iste občutke strahu pred to novo izkušnjo, a obenem medsebojno povezanost in sprejemanje. Na začetku tujci, na koncu neka mala družinica. Hišica ljudi iz različnih ozadij ampak z isto vizijo, ki gospodinji skupaj, dela skupaj, se včasih krega in se na koncu pobota. Ker sicer živim sama, je bilo deljenje stanovanja zame še posebej noviteta, a je bilo res lepo – neskončno sprejemanje vsakega posebej in podajanje robčkov, ko smo se jokali od smeha ali od teme na očeh.

DELO V PASJEM ZAVETIŠČU DASH
Ko sem prvi dan zagledala gručo psov, ki se je borila, kateri bo prišel prvi do mene me ovohavat in pozdravit, sem dejansko okamnela. Od vedno ljubiteljica živali (še posebej psov) sem se naenkrat znašla v situaciji, ki mi je bila tuja. Da je v zavetišču okoli 800 psov, mi je bilo jasno že prej, ampak informacijo sem zares sprocesirala šele, ko sem dobila prvo izkazovanje radovednosti in ljubezni od 20 psov naenkrat. Nekaj dni je trajalo, da sem spoznala, da ti psi izhajajo iz težavnega in travmatičnega okolja in da je vsak od nas tam z namenom, da jim vse grde spomine poskušamo zamenjati z lepimi in damo ponoven občutek varnosti in pripadnosti.

Moje delo se je dogajalo v pasji ”kliniki.” Klinika ji rečejo zgolj zato, ker mora biti ta prostor še posebej čist za vse kužke, ki so prispeli v zavetišče s kakšno kožno ali drugo zdravstveno težavo. Na začetku sem delala sama, po slabem mesecu pa so delo v kliniki v celoti prepustili meni. Seveda me je bilo strah, če bom vse naredila tako, da bo najboljše za vsakega psa, ampak občutek, da mi zaupajo in da se še vedno kadarkoli lahko obrnem na njih me je pomiril. Vsi ljudje v zavetišču so nam tudi sicer nudili emocionalno podporo in spoštovali meje v takšni meri, da sem se prvič v življenju počutila, da je moje delo zares cenjeno in da aktivno spreminjamo pasja življenja.

Pred odhodom v Grčijo so me vsi hecali, da bom nazaj prišla s psom. Odkimavanje na take in drugačne izjave je po nekaj tednih dela v zavetišču zamenjalo razmišljanje o dejanski posvojitvi grške psičke. Vsakemu od treh prostovoljcev je srce ukradel vsaj en zapuščenček. Kako ne??? Na kaj takega nihče ne more biti zares pripravljen. Videti, kako smo s psi postopoma razvijali zaupanje en do drugega in kako so sprejemali mojo avtoriteto in mi bili zraven vseeno zmožni dati cel svet, je bila zame najlepša stvar celega potovanja v Grčijo.

GREŠ NA PROSTOVOLJSKO AKTIVNOST TUDI TI?
Kdor bere to in je v precepu, če bi se odločil za kaj takega: meni je bila cela izkušnja nekaj najlepšega in izpolnjujočega v življenju. Imeli smo konstantno sonce sredi zime, Kalamata je super luškano mestece, psički te napolnijo z ljubeznijo, ljudje te podpirajo in cenijo. Po domače rečeno: ”ni da ni!” Mene je cel projekt osvojil in prevzel – toliko, da razmišljam že o ponovni izvedbi daljšega projekta.

Hvala MCT-ju, grški organizaciji KA.NE, in seveda Evropski solidarnosti enoti za tako priložnost!

Anja Trobec

Kakšen je vaš odziv?
0KUL0LOVE IT0KR NEKI

ZMST.SI © 2021.