Ravnovesje sveta je pravljična pravljica, ki je nastala kot plod domišljije v večerih, ko je uspavala svojega Teka. Vsak večer eno poglavje in sanje so bile slajše. Ponovno se je vzpostavilo Ravnovesje sveta. Ubesedeno domišljijo je na papir zlila Maša Kafel. V spodnjem intervjuju preberite, kdo je Maša, zakaj rada bere in piše in kako je nastala pravljica Ravnovesje sveta.
Katera je tvoja najljubša pravljica, najljubša knjiga – zakaj?
Pravljice sem imela rada že od nekdaj. Z vprašanjem, katera je moja najljubša pravljica se pravzaprav nisem ukvarjala nikoli. Po navadi ljudje vprašajo, katera je tvoja najljubša knjiga ali pisatelj in takrat znam odgovoriti. Ko sem bila majhna, so mi starši prebirali slovenske in madžarske ljudske pravljice, pravljice bratov Grimm, veliko sem hodila v knjižnico in si izposojala vse sorte različnih pravljičnih knjig. Spomnim se, da mi je bila kot majhni deklici všeč pravljica o Pepelki, nekje v osnovni šoli sem se navdušila nad Mulan, trenutno pa mi je najbolj všeč kratka minimalistična pravljica Mali rakec. Slednja govori o tem, kako lahko že nekaj čisto majhnega kot je mali rakec, ki se obrne v svojem kamenčku, povzroči veliko spremembo v svetu kot so ogromni valovi na morju.
To je tvoj knjižni prvenec oz. prvo objavljeno delo – kako se ob tem počutiš, kaj ti to pomeni? Pišeš pa sicer že dlje časa, od kje želja po pisanju, kaj to prinaša v tvoje življenje?
Pišem že dolgo, verjetno odkar sem se naučila pisati. Pišem zase, predvsem v najstniškem obdobju sem pisanje uporabljala kot način samospoznavanja. Spontano zapisovanje svojih misli je bilo nekaj, kar mi je pomagalo, da sem prebrodila prehodne krize, ki jih vsak kdaj doživi v življenju. Pisala pa sem tudi zgodbe, za katere sem upala, da bodo kdaj objavljene. Kakšne kratke zgodbe, ki sem jih zapisala, se mi zdijo še vedno dobre, za eno sem celo prejela študentsko nagrado. Želela sem si napisati tudi roman, pa se mi na koncu, ko sem nekaj dokončala, ni zdelo več dovolj dobro, da bi bilo vredno truda objave.
Pisanje verjetno izhaja iz moje ljubezni do branja, odkar pomnim sem rada brala. V srednji šoli sem oboževala ruske realiste, Tolstoja in Dostojevskega, malce kasneje sem spoznala magični realizem z Marquezom, trenutno pa me najbolj navdušuje japonski pisatelj Haruki Murakami in mehiška pisateljica Guadalupe Nettel.
Od kje inspiracija, ideja za pravljico?
Pravljica je nastala spontano, medtem ko sem uspavala svojega takrat še ne enoletnega sinka. Ugotovila sem, da ga pomirja moj glas, pa naj govorim karkoli. Zato sem si, takrat bolj za svojo zabavo kot za njegovo, začela izmišljevati zgodbo, ki se je nadaljevala iz večera v večer. Nastala je pravljica o Teku in Tisji in o letečih lisičkah, ki svet ohranjajo v ravnovesju. V tistem času sem si izmislila več zgodb, nekatere daljše, druge krajše, ta pa je bila pravzaprav edina, ki sem si jo tudi zapisala.
Sedaj tudi mojega sina pravljice bolj zanimajo, tako da si tu pa tam izmislim kakšno novo in mu jo povem, seveda veliko krajšo. Dar pripovedovanja in izmišljanja zgodb sem verjetno podedovala po svojem atiju, ki nama je z bratom ob večerih pogosto pripovedoval zgodbe, ki si jih je izmislil sam. Sedaj z veseljem kakšno pravljico pove tudi svojemu vnuku, najraje medtem ko tamali sedi na školjki in se trudi z izločanjem klobasic.
Komu je pravljica namenjena?
Pravljica je namenjena tako otrokom kot njihovim staršem. Staršem predvsem zato, ker je pravljica zasnovana po principu Šeherezadinega pripovedovanja. Vsak večer lahko otroku preberemo eno, dve ali tri poglavja, odvisno od njegove pozornosti in ga nato pustimo v pričakovanju, kaj se bo zgodilo potem. Z branjem pravljice nato nadaljujemo naslednji večer in še naslednji in naslednji dokler otrok ne izve, kaj se zgodi na koncu. Preden starši nadaljujemo z branjem lahko vsakič skupaj z otrokom ponovimo kratko vsebino preteklega dogajanja.
Zakaj so pravljice dobre za otroke, pa mi verjetno ni potrebno ponavljati. Z branjem ali poslušanjem razvijajo svoj besednjak, vzdržujejo pozornost in krepijo svojo domišljijo. Četudi je pravljica daljša in je primerna za otroke stare 4 in več let, bo morda ob prilagojenem prebiranju zanimiva tudi za mlajše otroke. Starejši otroci, ki že znajo brati, se lahko v magični svet, poln pravljičnih bitij, spustijo kar sami.
Kako to, da si pravljico izdala v sodelovanju z MCT, kako je potekalo sodelovanje?
Po pravici povedano je bil to najlažji način, ker trenutno nimam časa, da bi se ukvarjala z založbami, ki izdajajo otroške knjige. Hkrati je Vesna, ki je narisala krasne ilustracije k zgodbi, zaposlena v MCT, tako da se je zdela to idealna priložnost. Če ne bi imela te možnosti, pravljica verjetno ne bi ugledala luči sveta.
Pravljico oziroma zgodbo igrivo dopolnjujejo ilustracije Vesne Lenić Kreže – se ti zdi, da se besede in slike dopolnjujeta – kako sta sodelovali?
Prav Vesnine ilustracije pravljico oživijo v magičnosti, v kakršni je bila zamišljena. Vesna se je precej časa ukvarjala s tem, na kakšen način naj nariše glavna junaka, Teka in Tisjo, kakšne tehnike ilustracije naj uporabi. Prvi poskusi se niso v takšni meri skladali s samo zgodbo kot se ilustracije, ki sedaj krasijo knjigo. Zdi se mi, da je končna verzija knjige pravzaprav enakomerno delo obeh. Brez zgodbe ne bi bilo krasnih ilustracij in brez ilustracij zgodba ne bi bila dovršena na takšen način kot je sedaj.
Skupaj z Mašo vas vabimo na premierno predstavitev pravljice Ravnovesje sveta, ki bo v soboto, 23.11., ob 11. uri v Klubu MCT.
