Po dolgem in težkem potovanju v začetku januarja (potovali smo 12 ur in vmes »preskočili« časovni pas) smo prispeli v majhen kraj obdan z gorami in iglastimi gozdovi – Busteni, natančneje v Cabano Gura Diham. Našo pustolovščino smo preživeli v miru, odmaknjeni od civilizacije ter v sneženem objemu romunskih gora, gozdov, medvedov in lisic.

 In začelo se je, gledališko usposabljanje za mladinske delavce in prostovoljce – Rehersal for life. Osem po(po)lnih dni smo spoznavali in na lastni koži preizkušali metode gledališča zatiranih – korak za korakom, tako da smo tudi tisti manj vešči gledaliških veščin lahko preprosto sledili. Pustolovščino so s svojimi izkušnjami in življenjskimi zgodbami obogatili udeleženci iz Hrvaške, Estonije, Danske, Nemčije, Italije, Portugalske, Španije in seveda Romunije.

Na začetku sta mentorici Andreea Loredana Tudorache in Ana-Maria Ilie nekaj časa namenili spoznavanju udeležencev, teambuildingu, energizerjem in raznovrstnim vajam za improvizacijo ter izražanje čustev, s tem pa so nas pripravile na igranje.

Kratka predstava, ki prikazuje prizor zatiranja v šoli.

V nadaljevanju treninga je debata tekla o opredelitvi pojma zatiranje (=zloraba moči) in o moralnih odločitvah posameznika kot tudi skupine. Delili in bili priča smo veliko osebnim zgodbam, kjer smo bili sami ali pa smo poznali osebo, ki je bila v različnih okoliščinah zatirana. Nato pa smo jih preko metod slikovnega in forumskega gledališča prikazali ter poskušali rešiti v dobro zatirane osebe. Ugotovili smo, da posameznik nosi veliko več moči, kot je to sprva videti in da ima vsak (tudi če je nevtralen) moč vplivati na situacijo (tudi tisti, ki je zatiran), v kateri je nekdo zatiran. To pa je hkrati tudi poslanstvo te metode, da o problemih vsi spregovorimo in jih poskušamo razrešiti ter da se zavedamo moči, ki jo nosi vsak od nas v sebi.

Prosto popoldne smo izkoristili za roadtrip, popotovanje z džipi v zasneženo divjino Romunije. Odpeljali smo do zmrznjenega jezera Bolboci (na nadmorski višina 1400 m)  in v podzemno jamo Ialomitei, posebnost katere je, da njen vhod »straži« majhen samostan (za dva meniha) s pripadajočo cerkvijo.  

Ob dobri hrani, zabavni družbi in pestrem programu je bilo zelo lahko preživeti deset dni!

Junija pa v istem sklopu odhajamo še na portugalski otok Madeiro. Družba bo odlična, nadejamo pa se novih znanj na področju gledališča zatiranih in seveda slikovite pokrajine! Do takrat pa bomo skupaj z ekipo prostovoljcev pripravili delavnice in predstavo s pomočjo tehnik gledališča zatiranih. Če si zainteresiran za sodelovanje v gledališki interesni skupini, ki bo ustvarjala forumsko gledališko predstavo, se nam javi na katra.kozinc@mct.si. Vabljeni, da se nam pridružite – v MCT.

Sašo Hacin in Maša Stanič

Kakšen je vaš odziv?
0KUL0LOVE IT0KR NEKI

ZMST.SI © 2021.