Kot udeleženec tečaja ulične umetnosti, ki ga je organiziral zavod Punkt, pri katerem smo sodelovali umetniki iz različnih držav z namenom poživitve zunanje podobe Njive, bi rad z vami spregovoril nekaj besed glede nedavnega »restavriranja« dela prej omenjene zgradbe in predlagal nekaj možnih rešitev, ki bi po mojem mnenju koristile tako prebivalstvu Trbovelj na splošno, kot tudi sami kulturi tukajšnje ulične umetnosti.

Kot vam je morda že znano, je bila Njiva v zadnjih dneh deležna spet nove preobrazbe. S strmenjem k ohranjevanju avtentičnosti zunanje podobe zgradbe z bogato in brez dvoma še vedno pomembno kulturno vrednostjo so se odgovorni organi odločili, da prekrijejo njeno poslikano pročelje in barvito delo lokalnih in mednarodnih umetnikov spremenijo v precej bolj avtohtono in pristno; sivo.

No, pa stopimo en korak nazaj. Ko rečem, da neki objekt nosi določeno kulturno vrednost, se je pri tem treba zavedati, kaj točno mu to vrednost daje. V primerih, kjer je zavoljo potrebe po strogi industrijski uporabnosti nujno zanemarjenje kakršnih koli likovnih zahtev, je ta vrednost pogosto težko razpoznavna. Na žalost pa je še težje od samega razpoznavanja vrednosti estetsko zanemarjenega objekta shajanje in osmišljanje potrebe po shajanju z dotičnim objektom s strani lokalnega prebivalstva.

Kot povsod drugje, imamo tudi Trboveljčani potrebo po lepem. Glede tega, kaj je lepo in kaj ni, glede primernosti grafitov na najopaznejših delih mesta, kot tudi glede mnogih drugih estetskih zadev, se seveda pogosto ne strinjamo. Naši okusi so različni. Temeljijo na subjektivnem; na izkustvih in prepričanjih, ki si jih enostavno ne moremo vedno deliti. Pa vendar se zdi, da smo si enotni glede enega: Njiva, v svojem trenutnem stanju, je grda.

Žal. Bode v oči. Je pusta in melanholična.

Ne glede na kulturno pomembnost objekta (in na prednostno stanje, ki ga je takšen objekt deležen pri zbiranju sredstev za obnovo) je pričakovanje, da prebivalstvo v nedogled trpi njegovo propadajočo podobo zgolj zaradi načela varovanja dediščine in to za ceno podobe sedanjega, živega mesta, nepremišljeno, nepraktično in bizarno. Še posebej pa to velja v primerih, ko se zdi, da konkreten primer »varovanja dediščine« ob pomanjkanju večjih adaptacij ne pomeni nič drugega kot skrb ohranjanja podobe propada in revščine.

Trbovlje so vselej mesto z veliko potenciala. S pravim pristopom in premišljeno delovno dinamiko med pristopajočimi pa menim, da lahko ta potencial spremenimo v dejanskost.

Za navdih se uzrimo k večjim mestom, k Berlinu, New Yorku, Granadi ali Georgetownu, kjer se spoštovanje do ulične umetnosti v sožitju s karakterjem prebivalcev mest kaže tako v kulturni obogatitvi, kot tudi v morda bolj praktičnem spodbujanju turistične industrije, ki v čedalje večji meri usmerja pozornost prav na to, eno najpristnejših uprizoritev značaja prostora.

Za konec vas naprošam, da se z mislijo zazrete vase. Vprašajte se, kaj pomeni oz. raje, kaj naj bi pomenilo, biti Trboveljčan.

Mar naj bo to nekdo, ki se morda iz navade, morda iz strahu, oklepa zastarelega in propadlega – nekdo, ki ohranja spomin na preteklost za ceno sedanjosti; ali naj bi to nekdo, ki si drzne poskušati – v duhu in z naukom starega ustvariti novo, iz propadlega napraviti lepo?

Na nas je, da ustvarimo bodočo preteklost – tisto, s čimer se bodo prihodnji rodovi spominjali na nas. Na nas pa je, da izberemo med fantazijo preteklosti in potencialom prihodnosti.

Srečno.

Tilen Časar

Avtor fotografije: Kaja Bogovič

Kakšen je vaš odziv?
0KUL0LOVE IT0KR NEKI

ZMST.SI © 2021.