Sem Lea Pistotnik in septembra 2017 sem odšla na dogodivščino življenja. Dobila sem možnost udeležbe na EVS projektu, ki traja celo leto. Da prav začnem zgodbo, se bom vrnila na začetek pred odhodom.
Na začetku so bili sami intervjuji in dolgi dnevi čakanja. Ves ta čas nisem vedela, ali bom izbrana za projekt, ali ne. Naredila sem si plan A, če bom izbrana, in tudi plan B, če ne bom. Ampak po dolgem čakanju sem končno dočakala tudi skype pogovor, v katerem sem s strani skupnega mentorja dobila potrdilo, da sem za projekt SPREJETA!! Juhu in veselje. Domače in tudi prijatelje sem obvestila o dobri novici ter začela s pripravami. Z Vesno, pošiljajočo koordinatorko iz MCT-ja, sva kupili karte in tudi uredili vse potrebne dokumente. Doma pa me je čakala le še priprava kovčkov in neučakano čakanje na dan odhoda.
Na pot iz Trbovelj proti Torinu sem se odpravila 6. septembra 2017 ob 1:30 zjutraj. Potovala sem s Goopti-jem in vlakom. Na železniški postaji pa me je sprejela naša skupna mentorica in odpravili sva se direktno v naše stanovanje – moj dom za prihodnje leto. Ves dan sem čakala še ostale prostovoljce in nove sostanovalce. Naslednji dan smo začeli z novim življenjem. Najprej smo urejali svoje prijave na občini ter si za začetek ogledali najpomembnejše točke mesta. Ves september smo raziskovali posamezne centre, kjer delamo (C-lab, Artemista, Ser BIMBI, CADD in SER L҆orobiologio), in tudi njihove uporabnike. Naše delo poteka tako: vsak ponedeljek imamo sestanke, na katerih povzamemo naše delo v centrih in naš napredek. Dobili smo tudi posamezne urnike, potem pa v dvojicah spoznavali centre in tamkajšnji potek dela. Popoldneve in vikende pa smo imeli prosto. Odšli smo po muzejih, si ogledali bližnjo baziliko Superga in obiskali nekaj žurov. Posebnost meseca septembra zame pa je bil moj rojstni dan, ki sem ga okronala s prvim tatujem, ki me bo spominjal na to doživetje.
Fotografije: Lea Pistotnik
Pred mano so še dolgi meseci (11), veliko dela ter moji manjši projekti. Poleg tega pa še veliko muzejev in odkrivanja okolice ter samostojnega življenja v novi državi, novem mestu in z novim jezikom.
Tisti, ki razmišljate o takšni izkušnji, se le prijavite. Tukaj sem samo en mesec in moja odločitev za odhod je bila najboljša! In z vsakim naslednjim dnem postaja še bolj resnična.
Piše: Lea Pistotnik
